Rdeča pesa koraka v vrhunsko kuhinjo

Rdeča pesa ni kaj prida priljubljena zelenjava. Ali je pač vedno prav po krivici spregledana. Vendarle gre za vrhunsko vrtnino, ki se v ozimnici dolgo obdrži in oslabljenemu in zaspanemu organizmu lahko prinese povsem nov zagon. Dober razlog, zakaj krepitev zdravja začeti ravno pri pesi, je zagotovo njena dostopnost, tak geografsko kot finančno. Najbolje raste prav tu pri nas oziroma v zmerno toplih geografskih širinah, zato je ni treba prevažati iz daljnih krajev, kar zagotovo vpliva tudi na njeno prijaznejšo ceno.

Je ena od vrst pese, kamor spadajo sladkorna, krmilna in cikla. Sladkasta vrtnina je zaveznica slabokrvnih in je prvotno kulturna rastlina vzhodnih mediteranskih dežel. Njene zdravilne odlike so izkoriščali že stari Grki in Rimljani, kot vrtnino so jo začeli gojiti šele v 16. stoletju. Danes jo gojijo po vsem svetu, zlasti v zmernih geografskih širinah, najbolj priljubljene pa so okrogle (ne korenaste) sorte rdeče pese. V ljudskem zdravilstvu so jo že od nekdaj uporabljali kot preventivo proti prehladnim in virusnim obolenjem, tudi pred gripo, predvsem pa kot zel, s katero je mogoče okrepiti oslabljen imunski sistem. In po obdobju, ko je vložena v solati redno zasedala mesta na menijih v menzah, je ta neugledni gomolj v zadnjem desetletju ponovno vzbudil pozornost medicine in drugih znanstvenih vej. Podrobneje so začeli raziskovati njene sestavine in iskati tiste, ki naj bi bile domnevno zaviralne za nastanek rakastih tvorb. Začetnik teh raziskav je madžarski zdravnik Alexander Ferenczi, ki je pri bolnikih z rakom odkril ugodne učinke rdeče pese. In kaj je tisto, po čemer se razlikuje od drugih zeli? Barva kakopak! Tista trdovratna rdeča barva, ki nadležno zamaže prste pa tudi ustnice in jezik ter kakšno majico.

Pomlajevalna zelenjava

Pigment tega temno rdečega gomolja se imenuje betanin in se ga uporablja tudi kot barvilo v živilski industriji, kjer zaseda celo mesto enega od E-jev (E 162). Znatno vpliva na povečanje vsebnosti kisika v krvi, to pa na oksidacijo škodljivih snovi v krvi in vseh telesnih celicah, ki jih napaja obtok. Zato je rdeča pesa neprecenljiva pri razstrupljanju ter tumorjih in drugih hudih boleznih. Po nekaterih raziskavah je betanin tisti, ki učinkovito deaktivira prehladne viruse in nekatere bakterije ter spodbuja njihovo izločanje iz telesa, to pa okrepi obrambne sile organizma. Vsebuje veliko mineralov, kot so silicij (krepi vezivna tkiva in kožo), kalij, baker, ki spodbuja koncentracijo in krepi sklepe, železo, ki koristi krvi, krom, ki pomaga proti čezmerni teži, mangan proti revmi ter cink in selen za krepak imunski sistem. Nadvse je bogata s folno kislino (vitamin B4), saj je poleg špargljev prava rekorderka v vsebnosti tega vitamina. Vitamin B4 je osnovna sestavina za nukleinske kisline v celičnih jedrih in jo telo potrebuje tudi pri izdelovanju krvi, za rast celic in bojda celo pri nastajanju hormonov sreče.

Rdeča pesa spada med tako imenovane pomlajevalne vrste zelenjave, saj je nekakšna idealna mešanica zgoraj omenjenih snovi, poleg vsega njen koren vsebuje obilo vitamina C, nadzemni del pa je odličen vir provitamina A. Vse skupaj pospešuje nastajanje rdečih krvnih telesc in s tem izboljšuje preskrbo celic s kisikom, poskrbi za optimistično razpoloženje, koži lasem in nohtom daje lesk in prožnost, iz telesa odvaja vodo in kisline, razstruplja in odpravlja zaprtost! Kaj bi si človek sploh še želel lepšega kot biti pomlajen.

Prav poseben okus

Da bi zdravi in čili preživeli turobne zimske dni, imamo vrsto možnosti za uživanje pese, ki je resnici na ljubo po okusu prav svojevrstna (tudi zaradi obilo silicija) in ima harmonično uravnoteženo razmerje med sladkorjem in kislino. Lahko jemo surovo, vloženo, kuhano, pečeno, v solatah in juhah, iz gomoljev pa iztisnemo močan in koncentriran zdravilni sok, ki ga nato mešamo s sveže stisnjenim sokom limon, pomaranč, jabolk itd. Sladko-kislo začinjeno vkuhano rdečo peso postrežemo kot prilogo k mrzlim ploščam, kot toplo zelenjavo pa jo začinjeno s čebulo, sladkorjem, soljo, kisom in kančkom rdečega vina postrežemo h kotletom, zrezkom in drugim mesnim jedem. Začimbe in zelišča, ki jih najpogosteje uporabljamo z rdečo peso, so: ingver, koriander, kumina, nageljnove žbice, hren, limonov sok, drobnjak, koper, peteršilj in krebuljica. In kar je najbolje – ponuja zadovoljiv občutek sitosti, kljub temu da je njena kalorična vrednost nizka (100 g rdeče pese ima 34 kilokalorij/143 kJ) in ni bojazni, da bi pridobili kilažo. Nasprotno – še shujšali boste!

Za vse začetnike v vrtičkarstvu

Zlahka jo pridelamo na domačem vrtu ali njivi, saj je precej nezahtevna rastlina in menda uspe tudi tistim bolj slabim kmetom. Sorte z okroglimi gomolji so še toliko manj zahtevne od podolgovatih, treba je paziti le, da ne pomrzne. Za shranjevanje prek zime odrežemo liste vsaj dva centimetra od gomolja, tako da pri morebitnem kuhanju iz nje ne izteče sok, najlaže pa jo hranimo v kleti, posuto s peskom. Če vrta nimate, lahko večje količine kupite jeseni pri kakem dobrem kmetu in jo shranite za zimske dni v klet, seveda pa jo vso zimo tudi na prodajnih policah v trgovinah z živili. Ko jo kupujete, bodite pozorni na to, da so gomolji napeti in nepoškodovani. Tudi sočni zeleni listi so znak, da je sveža, vendar pa liste po navadi odstranijo, preden pride na prodajne police. Če imajo gomolji črne lise, je to znak, da so bili shranjeni pri prenizki temperaturi. V splošnem velja, da jo je dobro pridelati doma brez umetnih gnojil ali pa pri preverjenem biokmetovalcu, saj se sicer v gomolju pri pretirani uporabi umetnih gnojil koncentrirajo nitrati, ki jih pri uživanju vnesemo v telo.