Navsezgodaj zjutraj me je razveselil klic iz tolminske klavnice. »Gospod Toni, pripravili smo vam ličnice. Dvignete jih lahko v naši novogoriški mesnici,« mi je rekel možak z odločnim mesarskim glasom. Sporočila sem se tako razveselil, da sem si takoj začel popevati reggae uspešnico You can get it if you really want, zraven pa zadovoljno momljal refren but you must try, try and try, try and try, you'll succeed at last. Dobil boš, če si zares želiš, toda moraš se zelo potruditi in uspelo ti bo, bi bil prosti prevod misli, ki jo je leta 1970 kot prvi zapel Desmond Dekker, dve leti pozneje pa je v izvedbi Jimmyja Cliffa spremljala jamajško filmsko uspešnico The Harder They Come.
Meni je pesem ostala v spominu po nekem drugem filmu iz druge polovice sedemdesetih let, a njegovega naslova se žal ne spominjam, zato pa toliko bolj vsebine in še zlasti zaključnega prizora. Glavni junak raziskuje, kam so izginile vse sadike konoplje na Jamajki. Trave ni več! Otok se pogreza v malodušje, mirno življenje v oblaku dima zamenjata panika in kaos, stres premaguje vse po vrsti. Prebivalci se sprašujejo, kaj se je zgodilo, kako se je zgodilo in kako se je sploh moglo nekaj takega zgoditi. Napetost se stopnjuje, vendar le do srečnega konca: ob zvokih in besedilu prej omenjene pesmi se protagonist znajde v pravem pragozdu marihuane in življenje na otoku se vrne v stare kolesnice.
V podobnem stanju, torej skoraj malo zadet od veselega sporočila, sem šel v mesnico, kjer me je čakalo kar šest kilogramov ličnic. Kolikokrat sem povpraševal po njih v zadnjih mesecih?! Da oni dobijo v razrez samo polovice govedine, so me prepričevali mesarji, ki potem polovice razrežejo na pol, da dobijo po štiri četrti, ki jih še naprej režejo, poimenujejo s pravim imenom in ovrednotijo glede na kakovost in uporabnost mišičevja. Kam pa spada glava? Mesarji so že v antiki spoznali, da matematika in mesarska umetnost ne govorita istega jezika in tako so izumili izraz za vse, kar je bilo v sredini ali vmes: peti kvart. V urejeni rimski državi sta bili zadnji četrti za patricije, ena prednja četrt za svečenike, druga za vojsko, glava in drobovina pa za plebejce. Matematični višek, ki je botroval jedem z možgani, pljuči, jetri, vampi, ledvicami, priželjci, rajželjci, vimeni, gobcem, jezikom, repom, ličnicami pa tudi parklji in drugimi »ostanki«, je bil vedno dobro izkoriščen in je navdihnil številne recepte, ki so postali sinonim revne kuhinje. In ki se danes ponekod sramežljivo, drugje pa s fanfarami, vračajo na jedilnike najbolj slavnih restavracij. Ličnica, ki sicer to ni, saj bi ji pravilneje rekli lice, tehnično pa žvekalna mišica, je eden najboljših delov govedine za pripravo dušenega mesa v kosu. Gostilničarji z dobrimi poznanstvi pri mesarjih jo pogosto uvrščajo na jedilnik, v mesnici pa še nisem videl, da bi delala družbo kakemu bočniku, pljučni pečenki, stegnu ali oreščku. Zatorej sem zadovoljno plačal, ne da bi ličnice sploh pogledal, in jo mahnil domov, kjer sva veselje delila z ženo.
Zvečer sva se pripravila, da bova meso uporabila. Že ob prvem kosu sva se začudeno spogledala, saj naju niso pričakali lepi primerki debelih ličk, ampak nekakšne rezine, podobne nerodno zarezanim zrezkom. »Ma glej jih, mesarje, ma kaj so si mislili, da so jih tako razrezali,« sva se spraševala in nizala primorske ma-je: »Ma ki se jim je utrgalo? Ma ki so šli falit? Ma kaj naj zdaj s temi koščki mesa?« Kljub prepričanju, da bodo primerni za slasten golaž, sva kar nekam malodušno nadaljevala delo.
Čez par dni sem se ojunačil in stopil do mesarja. Še enkrat sem se mu zahvalil, nato pa previdno pripomnil, da se ni bilo treba toliko truditi z njimi, da bi jih lahko pustili nerazrezane. »Pa saj to ni naše maslo, razrezali so jih veterinarji,« je odgovoril v bran svojega ceha in mojstrov pandlanja, kot v žargonu pravijo razkoščičenju. Zastrigel sem z ušesi in nemudoma poklical živilskega tehnologa Andreja Paureja, ki mi zmeraj pomaga razrešiti »mesne« dileme. Od prijatelja seveda pričakuješ, da te bo podprl, toda tokrat je stopil na stran veterinarjev. »Ja, tak je uradni postopek pri govedu, starejšem od šestih tednov. Tako se preveri, ali je žival cisticerkozna, okužena z ikrami človeške trakulje, Taenia saginata.« Pet minut pozneje sem prejel njegovo elektronsko pismo z učbenikom za študente veterinarske medicine o veterinarsko-sanitarnem nadzoru klavnih živali v priponki. In res: tam piše, da je veterinar dolžan pregledati zunanji žvekalki, v katere naredi dve zarezi vzporedno s spodnjo čeljustjo, ter notranji žvekalki, v kateri je treba zarezati vzdolž ene ravni, debelina reza pa mora biti od 0,8 do 1,0 cm.
In spomnil sem se dni, ko smo iz tujine po pošti naročali plošče, ki naj bi jih, tako se je šušljalo, vestni cariniki vse po vrsti poslušali in preverjali, da na njih ni kaj politično spornega. V glavnem so bili vsi dovolj pazljivi, da poškodbe odtisa v vinilu niso nastajale. Ali se ne bi dalo na podoben, manj invaziven način pregledovati tudi ličnic oziroma žvekalk?
P.S. Drugič se bom postavil v vrsto za telečja lička. Teh ni treba pregledovati z razrezom...