Pust mora biti masten okrog ust

Pustovanje, pustni karnevali in šemljenje so menda ena najstarejših človeških manifestacij. Beseda karneval, kot čas pusta imenujejo drugod, izhaja iz latinskega izraza carne levare oziroma meso pust, torej: pustiti meso. Oboje se nanaša na obdobje posta, ki sledi od pepelnične srede vse do velike noči. Danes je pri nas izraz meso pust zastarel in se ne uporablja več, v ruskem okolju pa še vedno pomeni 40-dnevni post. Kot pravi eden znanih slovenskih etnologov, točnega podatka o tem, kdaj so ljudje začeli pustovati, ni, gotovo pa navada šemljenja sega daleč v predkrščanski čas. Takrat so naši predniki praznovali obdobje ponovnega obujanja narave in na drugi strani odhajanja zime, kar so proslavili z rajanjem, šemljenjem v maske in, kakopak, tudi z dobro pijačo in jedačo. Navade so bile pri ljudeh tako zakoreninjene in priljubljene, da so se obdržale tudi pozneje, v obdobju krščanstva, čeravno je pust izrazito poganski praznik. Še več, pustni čas se je sčasoma močno povezal s krščansko tradicijo in, kot že rečeno, predstavlja uvod v predvelikonočno postno obdobje.

Na Slovenskem se je skrčil na pustno soboto, nedeljo in torek, a vendarle ostaja ena največjih poganskih ostalin v sedanjem koledarju.

Preganjanje zime ob dobri jedi

Pustno rajanje že od nekdaj zaznamujeta dobra hrana in pijača. Pravzaprav je to poleg maškarade njegov osnovni namen. Gre namreč za to, da so naši predniki morali počistiti stare zaloge hrane in se tudi tako pripraviti na ponovno prebuditev narave – pomlad. Posebej pozneje, ko je pustovanje že dobilo svoj zelo določen čas kot uvod v velikonočni post, so morali ljudje – zaradi poznejše vzdržnosti – pomlatiti kar največje količine pokvarljivih zalog iz shrambe, ki bi se med 40-dnevnim postom zagotovo pokvarile. In kako drugače bi človek najlaže pospravil goro jajc, masti in mesa, kot da ob krofih, močniku in obvezni krači raja kar ves teden.

V tednu okoli tega praznika so se ljudje do sitega najedli mesa in mastnih pogač, ocvirkovke, krofov, flancatov. Ob pustu je moral biti vsakdo sit, kar je veljalo tako za ljudi kot živali. V Prekmurju je bila obvezno na mizi svinjska glava z zeljem, v Idriji ocvirkova potica, na Gorenjskem zabeljen močnik, povsod pa povrhu še kak ocvrtek. Podobne navade so se razvile tudi drugod po Evropi, čeravno so na primer v Angliji za povrhu raje pekli tradicionalne pustne palačinke.

S pepelnico je bilo konec uživanja mesnih in mastnih jedi za nadaljnji dober mesec posta. Takrat so jedi belili le z oljem, maslom, kravjo, račjo ali gosjo mastjo. Besede svinjska mast menda niso smeli niti izgovoriti. Razigranost in razposajenost sta se morali umakniti resni spokornosti, prepovedani pa so bili tudi pretirano petje, ples, vasovanje in veseljačenje.

Slanikova pojedina

No, da prehod v post vendarle ne bi bil tako stresen za razvajene želodce, so si že zelo kmalu izmislili slanikovo pojedino na pepelnično sredo. Tudi v Ljubljani so ugledni gostinci na dan pepelnice za svoje meščane pripravili ribje pojedine. Ribe, še posebno slaniki ter drugi morski sadeži, namreč veljajo za postno jed. Tradicijo v nekaterih gostilnah še ohranjajo, gostje pa navadno lahko izbirajo med ribjo juho, raznovrstnimi pečenimi ribami, slanikovim filejem s fižolom in porom, pečenimi in ocvrtimi sardelicami in podobnim.

Danes pust in post ne pomenita več takšnega mejnika kot nekoč, ostajajo pa vsekakor zabava, obvezna maškarada, povorka in nepogrešljiv krof. V Sloveniji najdemo zelo raznoliko in pisano druščino običajev in prek sto vrst različnih tradicionalnih mask. Med najbolj poznanimi pri nas so verjetno ptujski kurenti ter cerkniški laufarji. Tudi v tujini so se ohranili številni tradicionalni karnevali – med tistimi najlepšimi, ki so prava paša za oči, je v Evropi zagotovo beneški, daleč najbolj množično udeležbo in rajanje pa imajo v Braziliji.

Vsepovsod veseljačenju sledijo tudi krofi, ki jih v številnih različicah poznajo po vsem svetu. Od tistih ameriških s čokolado in v obliki koluta, majhnih nizozemskih s sladkornim posipom, pa takih z glazuro in mrvicami, do tistega slavnega okroglega nemškega – polnjenega z marelično marmelado – ki se mu reče berliner. Še malo bolj slovenskemu (beri: trojanskemu) krofu je podoben poljski, ki se menda od berlinerja razlikuje zaradi večjega volumna, rahlosti in kanček bolj zapečenega obličja. Si ne bi mislili, da celo pri krofih obstaja cela znanost, kajne?

No, da bo torej praznično tudi doma, si za pusta le privoščite kak krof ali flancat.