Prehranjevalne kulturne razlike, kakor jih beležijo tako imenovane urbane legende, so zabavne. V gimnazijskih časih, ki sem jih poleti sistematično preživljal na takih in drugačnih tečajih angleščine, sem se nekoč za dva tedna znašel dobesedno pod okriljem pakistanske družine na severu Londona. Njihov izgovor angleščine se mi je zdel milo rečeno čuden, a na še večje presenečenje sem naletel v njihovi kuhinji. Deal je bil, da za njihovo mizo jem zajtrk, kosilo in večerjo, in tisto, kar sem dobil na krožnik, mi je za zmeraj odprlo oči. Iz povsem znanih sestavin, kakršne dobiš na vsaki slovenski tržnici, in z minimalnim dodatkom začimb je šefica kuhinje vsakič pričarala najbolj fantastične jedi, da se nisem mogel nehati čuditi. Vložena zelenjava, nore sladice iz riža, gosta omaka iz paprik in kumine, govedina s česnovo omako ali kokosom, domača, relativno pekoča različica slavne kremaste masale s piščancem, chicken tikka masala, ah, spomini.
No, tako kot sem se jaz čudil njeni umetnosti kuhanja, se gospa kuharica ni mogla načuditi nekaterim mojim takratnim pogledom na kuhanje. Ko sem ji opisoval joto z zeljem, se je mrščila, a ni razložila, kaj jo moti, predlog, da bi zadevo pripravil, je elegantno zavrnila, prav tako sem se ji zdel precej marsovski, ker sem – po njenem mnenju – povsem odlična jajca uničeval tako, da sem si jih pripravljal na oko in na maslu. Po njeno je bilo jajca edino smiselno narediti zmešana, pika. Prav tako je bilo zanjo piti čaj brez mleka že skoraj bogokletno, o tem, da v moji domovini takrat skoraj nismo poznali slanega oziroma soljenega masla, pa si je sploh mislila svoje in le zavijala z očmi.
Potem sem nekoč naletel na zgodbo o Indijcu v Ameriki in se mi niti ni zdela smešna, čeprav naj bi taka bila: indijski študent na ameriški univerzi naj bi namreč pri zajtrku vrečko s čajem mirno raztrgal, čaj stresel v vročo vodo in se začel ozirati po cedilu. Ameriški prijatelj mu je prizadevno razložil, da je treba vrečko le potopiti v vodo in bo vse v redu s čajem, hitro učeči se vzhodnjak pa je nato v skodelico zadegal vrečko s sladkorjem. Neodprto. Tako, kot se to dela v Ameriki, kajne. No, če verjamemo zgodbi. Čisto resnična in aktualna pa je neka druga zgodba o ekscesnosti – o imenitnem srečanju ameriškega in italijanskega na Manhattnu. Navdušena gastroporočila kujejo v zvezde newyorško restavracijo Salumé, ki premore na meniju panine, podkletene s šilcem ali dvema krepkega. Prosciutto crudo, a ne kar tako, ampak z džinom, botargo in limonovim aiolijem. Sendvič s šunko – pokapljano s škotskim viskijem. Sendvič z mortadelo, sirom, kumaricami – in tropinovcem. Popečen kruh s paradižniki, bučkami, meto, aiolijem s črnim poprom – in amarom. Obiskovalec spletne strani Huffington Posta je suho pripomnil, da je marihuana še zmeraj prepovedana in je nočejo legalizirati, in se vprašal, ali morda res potrebujejo še več pijancev. Ampak sama zamisel morda niti ni tako slaba. Je morda mojemu sendviču z vratino, avokadom in gorčico doslej manjkal šluk slivovke? Toastu z gorgonzolo malce pikolita ali pa amaretta? Bom poskusil. Pravzaprav zadeva ni tako zelo nova, na domačiji moje mame v Beli krajini je bila nekakšna zaležna sladica (menda tudi za otroke, taki časi so bili) kos kruha, preprosto pomočen v vino, popečen na plošči šporheta in posut s sladkorjem.
