Pri Mari, Piran

Pri Mari na začetku Pirana je gostilna, kot bi jo prinesli iz Toskane ali Provanse: majhne, stare mize, ki se dajo na ogled, brez belih prtov, stisnjen prostor, ki diha toplino in diši po kuhinji stare mame. Včeraj so bučno proslavljali 10-letnico, Tomaž je z vabilom napovedoval: bodo sod vina, pa 17-kilski kolut parmezana, domač pršut in sipin golaž, vse po domače.

Da je po domače v resnici velikokrat najboljše, govorijo internetni podatki na tripadvisorju, kjer v Piranu glede na razmerje med kakovostjo in ceno najbolj priporočajo prav Maro. Ker je Mara Benečanka, smo torej začeli prav po domače, s hladnimi morskimi dobrotami: mariniranimi sardelami po beneško, polenovko na belo, hobotnico in sipo na oljčnem olju in karpačem prekajene tune, zraven pa je bila tudi opečena polenta. Tomaž je odprl steklenico hišne penine, ki prihaja z druge strani meje in sliši na ime prosecco.

Samo cesta je vmes, na drugi strani pa morje. Torej smo skočili v mešane školjke: s sirom gratinirano jakobovo pokrovačo, malo jakobinko na žaru, vongole, piranske ladinke (dondole) in dagnje (mušole). Še enkrat smo jih poplaknili z osvežilnim proseccom.

Rižota je bila nadvse okusna: špinačna s škampovimi repki se je bleščala od žafrana, podobno pa se je v kozarcu lesketala malvazija letnik 2011 vinarja Grbca iz Kort.

Za kremasto rižoto so na mizo prinesli domače njoke z rukolo in pršutom, nežne in mehke iz krompirjevega testa, ki jim je pršut dal telo, refošk letnik 2011 (še enkrat vinar Valter Grbec iz Kort) pa primerno kislino.

Potem je zadišalo iz pečice iz kuhinje: eden hišnih ribičev je zjutraj prinesel romba, ki ga je ujel v Piranskem zalivu. Pri Mari so ga v pečici spekli s krompirjem in zelenjavo, sfilirali pa kar pri mizi. Romba v tej piranski gostilni najpogosteje naredijo prav v pečici, včasih tudi na žaru, medtem ko brancina najraje pripravijo v soli ali na lešo. Birt je natočil kozarec rebule blaževi letnik 2010 (Roman in Danijel Prinčič, Gornje Cerovo v Brdih).

Če smo začeli z beneškimi sardelami, je prav, da smo končali še z eno sladico – Marino torto –, ki se je je Mara naučila delati v laguni. Torta je narejena iz temne čokolade, posebnost pa je, da v njej ni moke. Če ni bilo moke, pa je šel zraven kozarec Grbčevega polsuhega rumenega muškata.