Njihovo znanje temelji na bogatih izkušnjah. To je začutiti že ob vstopu v njene prostore, ki prav dišijo po domačem,« so bile najpogostejše obrazložitve bralcev Slovenskih novic in našega portala, ki so novembra in decembra izbirali najbolj prijazne gostilne; takšne, v katerih dobro jedo in se tudi sicer dobro, domače počutijo.
Stari zapisi segajo tja v leto 1848, ko je slovela kot furmanska gostilna. Ko se je napovedala gradnja železnice, je takratni birt vzkliknil: »No, zdaj pa bo treba kopati!« In so kopali tako močno, da je obstala do današnjih dni, ko jo vodita Miha in Mojca Pleško.
Njuna gostilna je bila med bralci izbrana za drugo najboljšo v Sloveniji. In če so pohane piške Kopačev zaščitni znak, smo za prvi obisk po razglasitvi najboljših naredili še korak nazaj v zgodovino; v čase, ko so kopuni sloveli bolj od ocvrtih piščancev. Že skoraj pozabljeni skopljeni petelini, ki slovijo v francoski gastronomiji, se zadnje čase vračajo tudi na slovensko sceno.
Za tokratni degustacijski meni smo zato skombinirali nekaj zimskega in kopuna. Začeli smo z žolco, tradicionalno jed ob kolinah, v kateri glavno vlogo igrajo svinjski parklji in repki. Domača žolca je bila kajpak pokapljana z bučnim oljem in začinjena še z na kolobarje narezano rdečkasto čebulo.
Tudi drugi krožnik je sodil h kolinam. Šara, tradicionalna jed, ki jo Pr’ Kopač naredijo s svinjskimi nogicami, kosom prekajenega svinjskega jezika, obilico zelenjave in malo krompirja. Kot pravi ljubitelji smo po juhi tudi parklje obrali do kosti.
Tako, koline smo pustili za sabo, zdaj je nastopil kopun. Najprej v krepki domači petelinji juhi, samem zdravju; v juhi smo poleg kosov kopuna dobili tudi vso zelenjavo, ki spada vanjo.
Za glavno jed je bil kopun, v pečici pečen s krompirjem in zelenjavo. Veliki tehtajo tudi po pet kilogramov; ta, ki so ga spekli na Brezovici, je imel dobra dva kilograma. Že stari Rimljani so poznali kot poslastico pečenega kopuna, ki so ga premazali z medom – in z medom so ga pred koncem pečenja premazali tudi v kuhinji gostilne Pr’ Kopač, preden so v pečici povečali temperaturo s 165 na 180 stopinj, da se je lepo zlato zapekel.
Ker je Kopač klasična domača gostilna, smo se pri vsem obedu odločili za eno samo vino. Gospodar je priporočil mehko, pitno modro frankinjo dolenjskega vinogradnika Štembergerja iz Šentjerneja.
Brez posladka ni kosila, pravijo; zato smo na mizo dobili še topel slivov zavitek, bolj zimsko različico Kopačevega štrudlja, saj so znani tudi po jabolčnih in breskovih zavitkih.
Dobro je vedeti
- Gostilna Pr’ Kopač
- Miha in Mojca Pleško
- Tržaška 481, 1351 Brezovica
- tel.: 00386(0)1 36 53 066
- e-naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
- urnik: od torka do sobote od 12. do 22. ure, ob nedeljah in ponedeljkih zaprto
- sedeži: 90 in 50 na vrtu
- degustacijski meni: po dogovoru, 5 hodov 30 evrov, brez vina
- vinska klet: 15 etiket in hišna odprta vina
- kreditne kartice: vse
