Tradicionalne slovenske jedi so skupek slovenske kulinarične dediščine, vendar pa vse nimajo enake veljave znotraj dandanašnjih jedilnikov. Pravzaprav so razlike ogromne. Če gre recimo kakšni potici, žlinkrofom, bograču ali žgancem povsem dobro in so si že izborili svoje mesto v zavesti ljudi, pa marsikatera slovenska tradicionalna jed izgublja boj s časom in ostaja vedno bolj pozabljena v zaprašenih ljudskih kuharicah. Pa obrišimo prah vsaj z nekaterih.
Mežerli
Mežerli ali mežerle so stara koroška jed, povezana z enim največjih posvetnih praznikov, s kolinami ob zakolu prašiča v poznem jesenskem in zimskem času. Jed pripravljajo iz kuhane in nasekljane drobovine, posebej pljučk brez goltancev (lahko tudi srca), ki jim dodajo v mleku namočen star kruh, začimbe, kot sta majaron in poper, maščobo, jajca in na maščobi prepraženo čebulo. Maso dobro premešajo in položijo v pekač ter hrustljavo zapečejo. Še bolj razširjeno je oblikovanje mase v kepice, ki jih potem spečejo ali ponekod pred pečenjem zavijejo v svinjsko mrežico. Nekaj zelo podobnega v drugih območjih slovenskega alpskega sveta poznajo pod imenom mavžlji oziroma mavželjni. V teh izpeljavah nastajajo nekatera odstopanja v načinu priprave, zlasti v dodajanju začimb in v doslednem zavijanju mesno-krušne mase v svinjsko mrežico. Ne glede na različico se to jed tradicionalno postreže s krompirjevo solato ali kislim zeljem.
Krompirjev langaš
Krompirjev langaš je precej slabo poznana prekmurska jed, ki pa se redno znajde na meniju tamkajšnjih veselic, tako vsaj pravijo. Gre za nekakšen tradicionalni fast food Prekmurja v obliki ocvrtega kvašenega krompirjevega testa. Ocvrtki v velikosti manjših palačink se jedo kot samostojni prigrizki, h katerim se menda najbolje poda smetanova ali česnova pomaka. Ko se langaš cvre, mora plavati na olju, vendar na hitro, zgolj kako minuto na vsaki strani. Pozneje ga je najbolje odložiti na prtičke, ki popivnajo odvečno olje. Poje se topel ali hladen, vendar je z langašem podobno kot z drugimi kvašenimi in cvrtimi rečmi – najbolj slastne so še tople!
Kvasenica in posolanka
Kvasenica in posolanka sta v zelo bližnjem sorodu, ena bolj s prleških koncev, druga malo bolj z Goričkega. V obeh primerih pa ena in ista reč – slana ali sladka močnata jed s kvašenim testom in skuto. To je nekakšna skutna pogača, ki zaradi zapečenega kvašenega roba lahko spominja bolj na pico kot sladico. No, tudi sicer ni nujno sladka, ampak lahko variira od zelo sladke do povsem nesladkane. Primerna je tako za zajtrk, malico, kot sladica po kosilu ali večerja. Najboljša je sveža, s toplim nadevom in hrustljavo zapečenim robom. Najbolj tradicionalni način vključuje peko kvasenice v krušni peči, vročo na krožniku in na koncu še premaz iz kisle smetane.
Žvarcet
Žvarcet je slovenska narodna jed, znana predvsem v Tolminu in njegovi okolici. Jedača je precej razkošna, neke vrste telečja omaka bogatega okusa, ki se pripravlja kot priloga k polenti, žgancem, testeninam ali rižu. Za pripravo ni enotne recepture, nekako pa žvarcet spominja na malce bolj redek telečji golaž ali malo bolj gosto telečjo obaro. Kakor kdo hoče. Vsekakor je vedno božanskega okusa, saj drugače ne more biti, ko pa v loncu konča najboljše, kar so včasih premogli – telečje prsi, maslo, dišeči majaron, celo sušeni sir ali parmezan...
Prosta povitica
Prosta povitica je droben, polžasto oblikovan zvitek iz vlečenega testa, ki ima korenine v Beli krajini. Kakor že njeno ime pove, velja za preprostejšo vrsto povitice. Na razvlečeno testo se nanesejo stopljena maščoba in razžvrkljana jajca ter se potrese sol. Tako pripravljeno testo se zvije v kolobar in premaže s stepenim jajcem. Pečene plasti testa se ne smejo preveč sprijemati, kar daje povitici krhkost. Lahko se ponudi takoj po peki, ko je najokusnejša. Strežejo jo kot samostojno jed, razrezano na kose, običajno dolge od 8 do 10 cm. Prosta povitica je na krožnikih vsak dan, medtem ko so povitice z razkošnejšimi nadevi (orehi, rožiči, rozinami, ocvirki) primernejše za praznike.
