Potica, vsaka nadevana
 po svoje

V poštnih nabiralnikih smo v zadnjem času lahko našli številne reklame trgovin, ki so ponujale takšne in drugačne potice v akciji. Cena je res mamljiva. Preprost izračun stroškov, če se pečenja potice lotimo sami, vsekakor pokaže, da so precej višji od potice v trgovini, pa naj bo to orehova, rožičeva, makova, kokosova ali kakšna drugačna.

Je že res, da potrebujemo veliko sestavin – kvas, moko, sladkor, maslo, orehe, rozine, mleko, rum, jajca..., in če k temu prištejemo še čas, ki ga porabimo za pripravo ter peko in ki traja vsaj tri ure, ni nobene prave računice. Pa je res le strošek tisti, ki nekaj šteje? Zagotovo se industrijsko pripravljene potice po kakovosti ne morejo primerjati z domačimi. Zaradi raznih dodatkov so primerljive kvečjemu po roku trajanja.

Hrana je pomemben del kulturne dediščine, saj tudi tako spoznavamo vrednote in navade narodov. Za Slovence bi zato težko našli jed, ki bi bolje predstavljala praznični jedilnik kot potica.

S potico se je vedno ravnalo spoštljivo, recept zanjo pa se prenaša iz roda v rod. Tako združuje različne generacije in oživlja spomine. Marsikdo se še spomni, da so nas babice podile iz kuhinje, ko so pekle potico, da se ne bi testo prehladilo.

Nekateri pravijo, da je prava le tista, ki je pečena v pekaču s stožcem v sredini. Torej okrogla, z luknjo v sredini in z rebrasto oblikovanim obodom, pri čemer so rebra vzporedno razporejena.

A tudi štirioglata potica je prav tako okusna. Zato kar pozabimo na različne izgovore kot na primer, da nam potica nikoli ne uspe, da nam skorja vedno razpoka in podobno. Z majhnimi triki, ki se jih lahko hitro naučimo, bo po videzu ravno taka kot tista iz trgovine. Saj vemo – vaja dela mojstra.

Peka potice je lahko tudi lep družinski dogodek, kjer vsak prispeva svoje. Je kaj lepšega kot na hitro iz sklede ukrasti žlico slastnega orehovega nadeva ali v zraku začutiti vonj sveže pečene potice? To so tiste malenkosti, brez katerih pravega prazničnega vzdušja ne more biti.

Tradicija seveda tudi nekaj šteje. Če vemo, da so si potico na praznično pogrnjeni mizi želeli tudi najrevnejši sloji, ki si je največkrat niso mogli privoščiti in so se po nekaterih podatkih iz 18. stoletja zato celo zadolževali, smo s tem povedali vse.

Zato je star ljudski pregovor, na katerega večkrat pozabimo, povsem na mestu: »Repa in korenje – slabo je življenje, potica – dobra jed, boljše nima celi svet.«