Elitizem, me je z velikim vprašajem v glasu vprašal kulinarično zvedavi kolega. Revna kuhinja za 50 evrov, resda sedem jedi po vrsti, pa vendar? Reklamarsko zagovorniško sem mu odvrnil, da se zdi vse daleč od tega, da niti ne kaže na nič takega, bolj na veselje do eksperimentiranja, ki ne pozablja datuma, svojega časa torej, pa tudi ne izročila preteklosti, modrosti babic in dedov. In sem mu postregel s tistim, česar sem se na hitro spomnil, rekonstrukcije tradicionalne jote zemonskega princa inovativnosti Tomija Kavčiča, pa sestavin, ki jih v terino krškopoljskega prašiča orkestrira Janez Bratovž, in kako zna mladi laški graščak Marko Pavčnik narediti večerjo divje hrane. Dramatični premolk sem suvereno blebetavo sklenil z vprašanjem, kako da sta že zapisala Smej-Novakova. Da mora vsaka nova generacija pojesti tisto, kar si kuha sama, ali nekaj podobnega? Pač tisto, kar zna in ima.
Potem sem didaktično dodal misel Ane Roš, da se preobrat v razmišljanju kuharjev odlično ujema s koncem neke superindustrijske in prehitre dobe, češ tisto, kar potrebujemo, je pač vrnitev k naravi, vrnitev k tradiciji in koreninam, torej tudi k skromnosti, k umetnosti uporabljanja vsega, kar sploh imamo. In imamo veliko, kaže niz njenih večerov tako imenovane revne kuhinje v ljubljanski Gostilni na gradu.
Ta teden je povabila v goste hrvaškega podobno mislečega kuharskega filozofa – Dino Galvagno iz zagrebškega Prasca je že s prvim krožnikom večera pokazal, da mu za novo zadostuje pogled po starem: iz skromne žlice skute, krompirja, brinovih jagod in »travic«, ki jih nabereš na pašniku v Liki, je pričaral efekten pozdravni krožnik, ki mu ni manjkalo ne tradicije ne novega uvida. Seveda ni naključje, da razposajeni zagrebški chef odpira novo restavracijo, ki že z imenom oznanja novo filozofijo, peta četrtina govori o manj popularnih delih živali, o vsem tistem, kar se je običajno zavrglo, zna pa s tako optiko pogledati tudi proti rastlinju – in potem z resnim nasmeškom pove, da so borove iglice spregledan bogat vir vitamina C, malce resneje pa še doda, da je neupoštevanje vsega, kar se nam ponuja, preprosto nespoštovanje narave. V skladu s svojo filozofijo je pripravil tudi ribji krožnik: opazoval je kočarjenje, videl, kako mreže poberejo z dna vse, kar tam je, in kako gre vse tisto, kar se zdi odpadno, gladko čez palubo. Ne pri njem, uborni rakci gredo v raviol, nič ni narobe z morsko blitvo, »prednico vseh blitev«, pri medžimurski kokoši uporabi vse tisto, kar se sicer zavrže – greben je že tak, zaradi teksture in okusa (sam nima posebnega, ker je želatinast, pa dobro prevzame druge okuse), zraven pa servira proso, ki je bilo, kot je omenil, včasih glavno žito, a smo nanj pozabili. Ravno za to gre, eksperiment, ki na zanosno lahkoten način prikliče v spomin pozabljene okuse in nas opomni, da je skromno lahko dobro.
