Spet je prišel tisti čas, ko od vsepovsod razsajajo nasveti za pomladno očiščenje in hujšanje in nekakšni nikdar neimenovani olimpijski bogovi zdrave prehrane morebitnim žrtvam zapovedujejo, kaj in kako naj jedo, da bodo preživeli pomlad. Velečas odrekanja, trpljenje v pomladni preobleki. Pretiravam, seveda, a ko se ozreš naokrog po internetu, kjer so tile mojstri v polnem pogonu, se ne moreš načuditi norostim, ki jih blagobesedni trgovci z novci ponujajo urbi et orbi. Moje pričakovanje pomladi je, priznam in se kesam, malce netipično, pretekli vikend sem se razstrupljal ob večji količini šunke, domnevam, da so to počeli tudi številni pripadniki mojega plemena, hren je bil podprt z vročo govejo juho, soljo in kisom, že v ponedeljek pa je pomladna terapija zahtevala resno soočenje z odlično pečenimi svinjskimi rebrci, za pomladni pridih jih je pospremil regrat s popečeno slanino.
Toliko o mojem neliričnem vsejedstvu, prav tako nič kaj pesniško subtilnem nehujšanju. A svet se te čase očitno vrti okrog hujšanja, mogočni spletni guruji so spregovorili in odmev njihovih ukazov brni vsepovsod, v tem poslu je namreč veliko denarja. V Londonu so se tako na primer nedavno spravili na prijetno zaobljeno Nigello Lawson, češ da je – greh, da ga ni večjega – na črno kupovala foie gras, hkrati pa za publiko na tej in oni strani oceana oglašujejo novo eksotično supersadje, afriški mango, ki naj bi bil ravno tisto, česar si menda vsi želimo ta hip, zdaj in takoj, sredstvo za varno hujšanje brez težav, brez odrekanj, napora, čudež skratka. Američani, narod predebelih, so očarani: kajpak ne bi jedli afriškega manga kar tako, veliko raje v obliki ekstrakta, in s temi tabletami naj bi zajetni ameriški človek veselo hujšal, le še kupiti si jih mora, požlampati malo več vode in trebušni obroči bodo začeli izginjati. Le zakaj se mi zdi, da tako preprosto verjetno ne bo šlo?
Jesti brez občutka krivde
Vmes pa narodu suhic, torej manekenk, ponujajo zmeraj nove prigrizke, ki naj bi naredili, da bi revice vseeno kaj pojedle, pa vendar ostale tako anoreksičnega videza, kot ga poznamo. Še več, jedle – in ne le one, ampak vse tiste, ki si želijo njihove postave – naj bi brez občutka krivde in jim zato ponujajo na tisoče različnih zdravih prigrizkov. Naj bi jih zadovoljili enako kot čipsi in čokolade. Upajo, si mislim, zgolj upajo. Večina te robe temelji na takem ali drugačnem zrnju z dodanim sadjem in je po zagotovilih brez cenenega fruktozno-koruznega sirupa, brez ojačevalcev okusa, hidrogeniziranih olj, barvil in konservansov, a kdo bi le verjel mojstrom industrijskih laži. V zvezi z nizkokaloričnimi, tako rekoč dietnimi prigrizki mi je kot očetu neješče skoraj najstnice padlo v oči nekaj drugega, povezanega s hrano – najstniški fenomen, ki so mu po ameriški šegi nadeli zapomljivo ime thinspiration oziroma thinspo. Gre za bloge večinoma najstnic, ki na piedestal kot lepotni ideal postavljajo katastrofalno izstradano žensko telo in na dolgo in široko razglabljajo o najbolj zvitih in izvirnih načinih, kako se mu najlepše in najhitreje približati. Ena od teh blogerk je ameriškemu spletnemu časniku brez zadržkov razložila, da se sicer megleno zaveda, da je tisto, kar vsak dan počne, preveč, celo tako nevarno, da jo v enem letu lahko tudi pokoplje, a hvali se s ciljem, ki ga je pač treba doseči. Zato imamo cilje, da jih dosegamo. Te punce zato na svojih blogih objavljajo svojo težo ob začetku projekta, potem pa med približevanjem svetlemu cilju, izraženemu s številko v kilogramih, skrbijo, da smo mi, vi, oni, svet namreč, ves čas obveščeni, kako jim gre, v dokaz rade predložijo celo kako lagersko fotografijo (in po možnosti še izbor slik Karlie Kloss, fotomodela pokvečeno shujšane postave, ob fotografijah katere se podobe Kate Moss zdijo razkošno obilne). S tem si poskušajo pričarati boljšo samopodobo in občutek pripadnosti (pa čeprav bataljonu podobno izstradanih teles), pravijo komentatorji in svarijo pred samoumevnostjo tega početja. To ne bi smel biti življenjski slog. Recepti, kakršni se nam zdijo normalni, so v tem vesolju prava redkost, v ospredju so najrazličnejši hujšalni domisleki. Te punce, bi se lahko zdelo po tistem, kar vemo (vemo pa pravzaprav zelo malo), pojejo več dodatkov v obliki tablet kot prave hrane. Tu gre nekaj zelo narobe. Zakaj tako samokaznovanje, se naivno sprašujem. Zakaj so pripravljene za svojo strašljivo paličasto postavo toliko tvegati? Kaj jim govorijo vonji in okusi? Kaj je močnejše od tega?
