Po resnici povedano se mi ne ljubi. To je zame nenavadno in upam, da me bo kmalu minilo, saj rada dobro jem. Povrhu tega ne vem, kaj bi mi lahko prinašalo približno toliko ali še več veselja in zabave.
Spet bom omenila svoj nedavni pohod po Španiji – ko sem bila že naveličana hoje in so se mi moji gležnji resnično smilili, sem popolnoma oživela, ko se je porodila zamisel, da bi en dan kaj skuhala za vso skupino, za srečno trinajstico. To je kar nekaj oseb, in to lačnih. Zaželeli so si juho, dobro, to bo res lahko delo, za povabilo k mizi pa sem si zamislila pladenj kanapejev, kar je bil najbrž vpliv bližnje Francije. Glavna začimba mojega jedilnika je bil glede na okoliščine česen. Dobila sem zajeten šopek tako mladega, da strokov sploh ni bilo treba lupiti. Dober izid kosila je po etiketah s certifikati in ceni obetala tudi majhna steklenička lokalnega oljčnega olja. V kuhinji, ki nam je bila na voljo za pripravo kosila, sem našla še nekaj začimb, razveselila sem se predvsem ognjenega španskega čilija, in to je bilo dovolj za naslednji dve uri zabave. Prijatelje sem povabila k mizi s kanapeji ter kozarcem rdečega vina za vsak primer in ker gre lepo drugo z drugim. Vsak krožnik je bil drugačen, juho pa smo nekaterim postregli v skodelicah za čaj, ker v kuhinji ni bilo trinajstih globokih krožnikov. Morda smo se ravno zato imeli še lepše, kot bi se sicer.
 |
| Kanapeji so francoski izum. Kadar so pripravljali kosilo ali večerjo za prijatelje, so jih prej povabili v salon, kjer so nato z njimi posedali po zofah – canapejih in nekaj malega prigriznili. Tako je nastalo ime za majhne, lepo dekorirane kruhke z bogatim namazom. |
Povabilo k mizi
- francoska štruca
- kozarec črnih oliv
- česen
- češnjevi paradižniki
- balzamični kis
- jajčevec
- peteršilj
- origano
- timijan
- v olju vloženi pečeni paradižniki
- dva sveža paradižnika
- čili
- sol in poper
- oljčno olje
Francosko štruco narežemo na rezine. Če nimamo pravega noža, se bodo verjetno stisnile, ampak jih lahko poravnamo v prvotno obliko, če le ni kruh preveč svež in lepljiv. Lahko jim tudi obrežemo skorjo in dobimo najprimernejšo velikost – za en grižljaj. S skorjo vred bosta grižljaja verjetno dva, če režemo kruh malo postrani in dobimo večje rezine, pa celo trije, zato v tem primeru ponudimo zraven vsaj prtiček, če ne že krožnička.
Recept je za tri vrste namaza, s črnimi olivami, z jajčevci in za tretjega s paradižnikom.
Češnjeve paradižnike narežemo na polovičke ali četrtinke, če so večji. Posolimo jih, pokapljamo s kisom in začinimo z origanom, ki smo ga prej podrobili v dlani. Pustimo, da se marinirajo. Olive razkoščičimo, to je obrežemo ob koščici. Če so vložene v slanici, jih res dobro odcedimo in še obrišemo s papirnato brisačo. Najboljše so vložene v oljčnem olju, kar pa se težko najde. Olive res fino sesekljamo in popražimo s prav tako nasekljanim česnom. Pustimo, da se ohladi.
Jajčevec narežemo na drobne koščke in popečemo na precej oljčnega olja. Dodamo česen, in če je res nujno, malo vode. Počasi pražimo, da se jajčevec popolnoma razpusti. Potem posolimo, popopramo in posujemo s sesekljanim peteršiljem. Premešamo, da peteršilj oveni. Pustimo, da se ohladi.
Za tretji namaz sesekljamo sveže in pečene paradižnike. Močno začinimo z origanom, timijanom, česnom in čilijem.
Kruhke namažemo, tik preden jih ponudimo, da se ne razmočijo. Dekoriramo jih z mariniranimi četrtinkami ali polovičkami češnjevih paradižnikov.
