Poletna druženja in razvajanja

Ko pridejo poletne počitnice, je to prav poseben čas, kajne? Takrat imamo končno čas za daljša razvajanja ob zajtrku, za dobre knjige, za pohajkovanja po tržnici in da v miru pojemo svoj sladoled ali na taborjenju skuhamo golido najboljših špagetov za vsaj deset.

Počitnice brez sladoleda? Saj se hecate …

Se še spomnite tistega poletja, ko je vrhunec dopustniškega dne na morju pomenil ravno večerni sprehod na sladoled? Ali pa takrat, ko smo še majhni s kovancem v roki stali pred zamrzovalno skrinjo v prodajalni in neskončno dolgo omahovali med izbiro ježka ali žogice? Poletne počitnice in ta osvežilna sladica pač nekako nerazdružljivo spadajo skupaj že od nekdaj. Zakaj bi torej bilo kaj drugače! Eno najdaljših tradicij tistega pravega uličnega sladoleda imajo sredozemska mesta – torej točno tam, kamor gremo na morje! No, saj se razumemo, da ne govorimo o kaki industrijski zadevščini, ampak o tistem pravem sladoledu na kepice, gladkem in kremastem, ki ga dobimo v vrtovih, kjer ga izdelujejo na sveže in sami! Seveda smo to poznali tudi včasih, le da so sladoledarji ponujali in poznali zgolj bolj osnovne, planica okuse. Čokolada, jagoda in vanilja, mogoče še lešnik in borovnica, potem je bilo pa konec izbire. No, in smo bili vseeno srečni do neba, ko se nam je prevelika kepica nesramno topila in cedila po kornetu in roki! Kako srečni smo potem lahko šele zdaj, ko sladoledarji na morju kar tekmujejo, kdo bo imel več izbire pri okusih in lepše aranžirano banjico na vrhu! Od piškotka, rafaela, živo modre zadevščine po imenu modro nebo pa do nutele, groznatine in okusa škotskega viskija. Ampak da ne boste mislili – tako v svetu kot pri nas se kljub silni izbiri okusov menda še vedno najbolje prodajajo prav sveti trije: čokolada, vanilja in jagoda. Hja, pa smo spet pri naši dragi in nostalgični planici!

Priročne testenine

Ko se na kupu zbere druščina prijateljev na taborjenju, v hribih ali kje na morju, ter se po napornem dnevu kuha večerja za vse, ste lahko prepričani, da vam špageti ne uidejo! Skoraj po pravilu bo namreč ob Kaj bi pa jedli? prvi predlog nekaj v zvezi s testeninami. Zakaj? Ker je hitro, poceni, ker se lahko skuhajo v eni veliki posodi na enem kuhalniku, ker poznajo vegetarijansko in mesno različico, ker se nad tem nikoli nihče ne zmrduje, ker nasitijo še tako lačne moške predstavnike, četudi niso zrezek s krompirjem, ker so dovoljene vsem tistim na večnih dietah, ker se v suhi obliki odlično nosijo v nahrbtniku, in ne nazadnje, ker so odlična podlaga za nadaljevanje večera! Hja, paziti je treba le to, da se ne boste s prijatelji zataknili pri tem, kako dolgo se morajo kuhati, da so ravno prav al dente, ali jih je treba preliti s hladno vodo ali ne, ter koliko olja (če sploh) se dolije v vodo, da se ne sprimejo in podobno! O teh stvareh ima namreč vedno vsak svojo resnico!

Ko zadiši po svežih ribah

V poletnih in počitniških mesecih menda še Slovenci pojemo kakšno ribo več kot sicer. Čeprav smo, kot pravi statistika, v povprečju bolj naklonjeni svinjskim kot pravim ribicam, vonj pravega morja le naredi svoje. Saj bi bil kar greh, če se ne bi pustili zapeljati, ko pa že naše Jadransko morje tako obilno postreže! In kaj kupiti? Pri ribah je tako, da je zapovedana svežost nekaj, na kar naj bi bil kupec vedno najbolj pozoren. Bolj kot na naše trenutne želje in preference glede vrste se je zato preudarno prepustiti toku ulova in ob nakupu vzeti tiste morske sadeže, ki so v danem trenutku najbolj sveži oziroma vidno zdravi. Svežo ribo spoznamo po bistrih, svetlih, izbočenih očeh, gladki in bleščeči koži, svetlo rdečih, tesno prilegajočih se škrgah ter po čvrstem mesu in vonju. Torej, ko kupujete morske sadeže, izbirajte predvsem po videzu, vonju in otipu. In kakšna naj bo količina nakupljenih rib na osebo? Pri filejih bi za povprečno osebo moral zadostovati kos, težak med 200–250 grami. Pri celih ribah manjše velikosti računajte s težo od 300 do 400 gramov na osebo, če imate opravka z velikimi celimi ribami, ki jih nameravate speči ali kuhati v celem kosu in pozneje razkosati, pa je računati še s kakim gramom več (okoli 400 g sveže ribe na enega). Vsekakor je vedno treba upoštevati očiščenost – cele neočiščene ribe so vedno cenejše od očiščenih, vendar morate pri nakupu prvih računati s približno polovico odpada teže in z nekaj veščine za čiščenje seveda!

Ker je rib veliko vrst, je tudi načinov priprave in receptov celo morje. V splošnem velja, da se bolj mastne (skuša, tun, sardela, losos, jegulja ...) peče na žaru, praži, kuha v vodi in na pari, puste, kot so npr. morski pes, oslič, morski list in polenovka, pa so primernejše za cvrtje. Kuhana riba je menda edina, ki resnično ohrani največ hranilnih snovi in svoj naravni okus, vendar je prav zato zelo pomembno, da je res sveža in ne zamrznjena. Lahko jo kuhamo v pari ali dušimo v lastnem soku, kar še poveča intenzivnost in pristnost okusa, ki ga cenijo predvsem pravi ljubitelji rib. Seveda na počitnicah nimamo vseh gospodinjskih pripomočkov, zato ribo pripravimo tako, kot je v dani situaciji najbolj priročno, če sta to zgolj ogenj in rešetka, tudi odlično!