Mnogi radi verjamejo legendi, da je Georg Kolschitzky davnega leta 1683 na Dunaju odprl prvo kavarno s 500 vrečami kave, ki je kot vojni plen ostala za premaganimi Turki. Če ta zgodba morda ni na povsem trdnih nogah, je pa zagotovo res, da je kava postala v cesarski prestolnici zakon, ko jo je 180 let pozneje začel pražiti in prodajati trgovec z začimbami Julius Meinl I. Spoznal je vrhunsko kakovost arabice – v primerjavi z bolj grobo robusto – ki jo je nabavljal na različnih plantažah, od Južne in Srednje Amerike do Nove Gvineje in Kenije, ter sestavljal v različne mešanice.
Julius Meinl II. je začel kavna zrnca prodajati pražena – po postopku, ki ga je sam izumil. Naraščanje povpraševanja je leta 1891 pripeljalo do prve pražarne, vrata pa je odpiralo tudi vedno več prodajaln v večjih mestih monarhije pa tudi drugod po Evropi. V jubilejnem letu je Meinl navzoč v več kot 70 državah – tudi v Italiji. Za tak prodor je bil nemalo zaslužen znani italijanski oblikovalec Matteo Thun, ki je pred osmimi leti osvežil podobo legendarnega zamorčka ter skodelic, embalaže in vsega drugega, kar naredi prvi vtis.
Seveda pod zaščitnim znakom Julius Meinl niso na prodaj le izbrane kavne mešanice. Bogata je tudi ponudba čajev, sokov in likerjev, marmelad, piškotov in najrazličnejših sladic, v večjih prodajalnah, kot je centrala na dunajskem Grabnu, pa tudi vin in drugih delikates z vseh koncev sveta – kot spomin na prve začetke Meinlovih s kolonialami.
Obletnica je dala ime tudi novi razkošni kavarni v središču Dunaja: Meinl's Cafe 150. Osvežili so tudi ponudbo kavnih napitkov: Meinlov 1862 – nesladkan ekspreso s smetano in cimetovim sladoledom; črno-beli užitek – s kavnim likerjem in mlečno peno; obletnično ledeno kavo – s čokoladnim sladoledom in smetano; greco – ohlajeno kavo s sladkornim sirupom in svežim mlekom, in mandorlino – v mešalniku pripravljeno z ledom ohlajeno kavo s hladnim mandljevim mlekom.
V Črncih pri Apačah ob Muri stoji že dokaj načeti dvorec, naslednik starejših manjših zgradb na tistem kraju. Med številnimi nekdanjimi lastniki je bil od jeseni 1909 do začetka druge svetovne vojne vsekakor eden najzanimivejših Julius Meinl. Poročen je bil z Judinjo, zato se je leta 1938 pred grožnjami nacizmu naklonjenih Nemcev z Apaškega polja umaknil v Maribor in nato v Avstrijo. Leta 1945 so vso posest z 250 hektarji večidel vzorno obdelanih polj, sadovnjakov in parkov zaplenili Nemci, po vojni pa je nepremičnine in zemljo prevzela revolucionarna oblast ter jih vključila v sistem zadrug in kmetijskih kombinatov. Oboji niso imeli posluha ne za imenitno notranjščino poznobaročnega dvorca Freidenau/Freudenau ne za parke in nasade. V socializmu je za silo še šlo, dokler se ni začel denacionalizacijski postopek in je moral kmetijski kombinat prostore zapustiti. Do tu vse prav, vendar pa pravde še kar trajajo, in videti je, da nikomur ni mar, da se kmalu, ko se bo dvorec sesedel vase, nekdanje parke in obdelana zemljišča pa bo do kraja zaraslo goščavje, ne bo več o čem pravdati.
Takšne pravice si Julius Meinl II. ni zaslužil, saj je po besedah nekdanjih delavcev, ki jih povzema informativni zapis TIC Apače, zgledno skrbel zanje. Postavil jim je hiše, za katere niso plačevali najemnine, in jim dal na voljo še drvarnico, klet in svinjak. Stalno zaposleni, dninarji in mesečniki so imeli lepe dohodke in povrhu še različne ugodnosti: drva, moko, mleko iz lastne mlekarne, kjer so izdelovali maslo za prodajo, itn. Meinl je prav tako poskrbel za otroke: manjši so imeli brezplačen vrtec, šolarji so dobili šolske torbe z osnovnimi potrebščinami, oboji pa tudi božično darilo. Brez pomoči niso ostali niti bolniki: delodajalec je v težjih primerih plačal zdravljenje in celo pogrebne stroške.
Na ozemlju prve Jugoslavije je imelo Meinlovo podjetje tik pred vojno 36 trgovin s kavo, ki so jo kuhali v mnogo hotelih in boljših lokalih. V socialistični Jugoslaviji je bila ponudba Meinlovih izdelkov skromnejša, v zadnjih letih pa izveski z obrisom zamorčkove glave s fesom spet niso več nobena redkost.
