Ne vem za druge, a mene je na dejstvo, da je sodobni svet že vse predolgo popolnoma iz tira, prejšnji teden znova spomnila devetletna škotska šolarka: letos konec aprila je mala Martha Payne začela objavljati blog, v katerem se je z besedo in fotografijo lotila svojih šolskih kosil, pravzaprav je ob vsakem novem zapisu postregla s fotografijo in standardiziranim opisom, v katerega spadajo različni podatki – koliko zalogajev je bilo kosila, koliko različnih jedi je bilo, ocena kakovosti in kako zdrav se je zdel obrok, ne nazadnje tudi cena. Mlada ocenjevalka se je na očetov predlog podpisala z Veg, kar pa ne pomeni, da je nemara vegetarijanka, ampak prihaja ime iz začetnic latinsko formuliranega gesla veritas ex gustu, resnica iz okušanja.
Njena resnica, lepo zabeležena in vsakomur na ogled, je marsikomu dala misliti, eno od majskih kosil je poleg hamburgerja s sirom in palčke sadnega sladoleda vsebovalo tri rezine sveže kumare in dva krompirjeva ocvrtka, in mala artikulirana upornica je pod fotografijo zapisala, da kot odraščajoči otrok, ki ves dan misli, potrebuje več od enega ali dveh ocvrtkov. Sredi maja, ko je število obiskovalcev bloga z dvajset tisoč naraslo na sto pet tisoč, jo je oče razveselil z novico, da ji je prek njega poslal spodbudni tvit nihče drug kot veliki kritik otoškega sistema šolske prehrane Jamie Oliver, še več, poslal ji je še knjigo s posvetilom.
Stvari so čez noč postale resne, fotografije svojih kosil so ji začeli pošiljati otroci z vsega sveta, razdeljevalci hrane so jo po prvih novinarskih zapisih začeli spraševati, ali je dobila dovolj, šolski svet se je nenadoma odločil, da šolarji lahko dobijo neomejeno količino solat, sadja in kruha, Martha pa je oznanila, da je lani s sošolci ustanovila klub Dobrodelni otroci, katerega naloga je zbirati denar za škotsko dobrodelno organizacijo Mary's Meals. S prvo prodajo svojih izdelkov so zaslužili sedemdeset funtov. Številke so bile krive, da sem se zdrznil: teh sedemdeset funtov, nekaj čez petinosemdeset evrov, zadostuje za šolska kosila za sedem afriških otrok za vse leto! En obrok za temnopoltega šolarja v Malaviju stane ubogih pet evrskih centov! Seveda sem šel takoj pogledat na spletno stran Mary's Meals in postal še bolj turobne volje, ko sem prebral, da skrbijo za dnevne obroke 654.961 otrok, od Haitija, Kenije in Sudana do Liberije, Benina, Tajske, Ugande in Ukrajine, in da je kronično lačnih po vsem svetu tristo milijonov otrok, okrog petina od njih pa ne obiskuje šole.
Mala Martha je šla naprej, sedemdesetim funtom je dodala še svojih petdeset, ki jih je dobila od nekega časopisa za objavo svojih fotografij, predvsem pa je obiskovalce svojega bloga pozvala, naj darujejo. Namen je bil zbrati denar za hrano za sto dvajset otrok, sedem tisoč funtov, oziroma za kuhinjo v novi šoli, ki jo gradi Mary's Meals v Malaviju, a spletna slava je naredila svoje – števec na Marthini strani se je ustavil pri več kot petinštirideset tisoč funtih. Donacij bo še več, za dodatno Marthino medijsko prepoznavnost so poskrbeli kar na šoli: v četrtek, 14. junija, jo je med uro matematike ravnateljica poklicala v svojo pisarno in ji povedala, da na blogu ne sme več objavljati fotografij šolskih kosil, češ da je šola prišla v časopise. Deklica je to dejstvo z obžalovanjem objavila na blogu s suhim Na svidenje. Sledilo je hudo medijsko ogorčenje, zbudili so se tudi škotski politiki, in dan pozneje je Martha sporočila, da bo objavljanje lahko nadaljevala ta teden. Števec donacij se je ob koncu tedna ustavil pri skoraj dvainosemdeset tisoč funtih in se še lepo vrti naprej. Premislite. Martha je lani s sošolci ustanovila klub Dobrodelni otroci.
