Kar 1000 let so južnoameriški Indijanci potrebovali, da so vzgojili droben paradižnik, in še nekaj stoletij, da je ta iz današnjega Peruja prispel do cesarstva Aztekov v Mehiki.
Na koruzi in drugi zelenjavi, denimo papriki, bučkah in paradižnikih, ki so simbolizirali Sončevo moč in plodnost, so Inki zgradili svoj velik imperij. Paradižnik je pomenil kri, s katero je prvi bog oplodil žensko, Azteki pa so na njem utemeljili svojo vojaško državo. A vseeno je Hernan Cortes 1523. potreboval le 18 dni, da je sežgal zadnje oporišče vladarja Mehike in trdnjavo, ki jo je branil princ Cuauhtemoc, nečak in naslednik cesarja Moctezume, ki ga je kamenjal lastni narod, saj se je podredil španskim konkvistadorjem in si tako poskušal rešiti življenje. Cuauhtemoca, sina paradižnika, je Cortes hitro obesil v strahu, da ne bi sprožil vstaje proti Špancem.
Paradižnik diši po legendi in skrivnostnosti
Od takrat je paradižnik, po azteško tomatl, plodno krvavo sonce in simbol nesrečne usode njihove države ter poslednjega vladarja, princa Cuauhtemoca, danes pa osrednja os sredozemske kuhinje, ki ima mistični izvor in tudi mitološki značaj. Paradižnik kar diši po legendi in skrivnostnosti. Potomci Aztekov namreč še danes trdijo, da se je Cuauhtemoc, pogubljeni in pogumni princ, po nesrečni smrti preobrazil v kolibrija, ki se je hranil s sokom iz svetega paradižnika, potem pa se pridružil nič manj tragično umrlemu stricu Moctezumi, ki je po izdaji, tako pravijo, preklel španske konkvistadorje, izzval svojega neposrednega prednika, Pernato Kačo, Quetzalcoatla, najvišje azteško božanstvo, da spusti Sončevo kri na neusmiljene osvajalce, in svetim paradižnikom razsvetlil barbarsko nrav, ki je že zdavnaj izgubila vse stike z vesoljnim in duhovnim svetom. V katerem so bilke mogočni simboli, v katerem živali prenašajo lastnosti s prednikov na potomce, v katerem tako kakor na velikem azteškem koledarju zvezde in planeti v obliki svetih paradižnikov upravljajo usodo in življenje pred smrtjo in po njej.
Urok je deloval. Med vso zelenjavo iz Amerike je paradižnik prispel zadnji na naše mize, šele v XVIII. stoletju, in to po zaslugi pomembnih kuharjev neapeljskega kraljestva na jugu Italije. A kakor azteški cesarji je tudi paradižnik kaj hitro prevzel oblast na naših mizah in tako vzpostavil stik z Moctezumovimi in Cuauhtemocovimi kuharji: ti tako tudi nam prenašajo nedostopne moči nekdanjega azteškega stvarnika, ki je paradižnike častil kot plodne starše cesarjev in ljudstva.
Paradižniki, nadevani z zelenjavo
Previdno, tako da jim ne poškodujete kože, izdolbite 6 paradižnikov. Na 1 dl oljčnega olja zazlatite 1 večjo rdečo ali špansko čebulo, 2 jajčevca, 2 bučki, vse narezano na kockice. Podušite skupaj z 1 nastrganim korenčkom in malce nastrgane zelene, 4 sesekljanimi stroki česna, 1 sesekljano koreninico peteršilja, 3 klički in 3 dag rozin. Ko se zelenjava zmehča in spusti vodo, z zmesjo napolnite paradižnike, preostanek pa položite v namaščeni pekač in nanjo razporedite nadevane paradižnike. Pecite v pečici približno 20 minut, tik pred koncem gratinirajte z nastrganim trdim sirom in zapecite. Postrezite toplo ali hladno, kot samostojno jed ali prilogo. (Po starem mehiškem receptu)
Paradižniki, nadevani s puranjim mesom
Izdolbite 5 ali 6 paradižnikov, pazite, da jim pri tem ne poškodujete kože. Odstranjeno meso zmešajte z 1 narezanim jajčevcem, 5 sesekljanimi stroki česna in peteršiljem, 3 žlicami krušnih drobtin, 10 dag nastrganega trdega sira, 1 ščepcem origana, 1 pekočo papriko. Posolite in poprajte ter zmešajte. Na 1 dl oljčnega olja posebej podušite 15 dag puranjih prsi in 5 dag slanine, narezane na kockice, meso nato dodajte v zelenjavno zmes. S to napolnite paradižnike in pecite v pečici pri visoki temperaturi, dokler na vrhu mase ne nastane skorjica. Postrezite vroče ali hladno, pokapljano z oljčnim oljem. (Moja različica tradicionalnega recepta)
