Tudi pri nas lahko izbiramo med mnogo sortami breskev. Ločijo se po številnih lastnostih: bujnosti in obliki rasti, barvi plodov in mesa ter okusu. Pomembna lastnost je čas zorenja. Tako imamo zgodnje sorte, ki zorijo že junija, ter vse do poznih, ki zorijo šele septembra. Zgodnje so običajno kostenice, kar pomeni, da se meso ne loči od koščice, ali polcepke, če se meso delno loči. Poznejše sorte so cepke, kar pomeni, da se meso zlahka loči od koščice. Obiramo zrele plodove, ko se na pritisk malo zmehčajo. Nato jih je treba v dveh dneh porabiti. Zato je pomembno, da sorte razporedimo glede na čas zorenja na čim širše obdobje, če jih gojimo za svežo uporabo. Žlahtne žal niso odporne proti breskovi kodravosti (Taphina deformans), čeravno tudi med njimi obstajajo manjše razlike.
Uporabnost breskve
Zelo primerne so kot sveže namizno sadje. S prijetnim videzom napasejo oči, z okusom pa zadovoljijo tudi zahtevne uživalce sadja. Če nas moti dlakava kožica, jih tik pred uporabo olupimo. Plodovi so primerni za predelavo v množico izdelkov, kot so kompoti, sadne kupe, marmelade, sokovi, žganje ...
Ne smemo pa spregledati njihovega zdravilnega in blagodejnega učinka, znana sta pomlajevalni in pomirjevalni. Plodovi so lahko prebavljivi, čistijo ledvice in sečni mehur. V nekaterih primerih so še bolj učinkoviti čaji iz cvetov in listov.
Primerna lega
Verjetno se vsi strinjamo, da so krasno sadje. Vsak bi si drevo breskve želel v svojem sadovnjaku, če ... Vse lege v Sloveniji niso primerne za gojenje breskev. Nizke pozebne lege, težka, mokra, nezračna tla, senčni predeli tudi niso primerni. Pogoste pozebe, slaba rast in rodnost ter kratka življenjska doba so dejstva, ki narekujejo, da je bolje posaditi na primer jablano.
Breskova kodravost iz leta v leto povzroča toliko slabe volje, da se mnogi raje odpovejo breskvam ali sadijo odpornejše sejance, imenovane vinogradniške breskve.
Vinogradniške breskve
Ime se uporablja zato, ker so rasle pretežno v vinogradih. Drugače so to drevesa, ki so zrasla iz koščic in niso bila cepljena. V vsaki oplojeni koščici so namreč prepletene dedne lastnosti očetove in materine rastline v nešteto kombinacijah. Praviloma imajo potomci lastnosti, ki so drugačne od staršev, čeravno včasih katero tudi podedujejo. Včasih so se breskovi sejanci sami zasejali v vinogradih, ki so se okopavali. Rastline so pustili do rodnosti, nato so najboljše pustili, preostale pa odstranili. Spremenjena tehnologija vinogradništva z uporabo herbicidov pa jih je skoraj povsem izrinila.
Ljudem so zanimive predvsem zaradi povečane odpornosti proti breskovi kodravosti kot najnevarnejši bolezni. Odpornost je predvsem povezana z žlahtnostjo.
Bolj ko so breskve divje, manjše plodove in liste imajo, manj jih napada bolezen. Povedano po domače – večji ko so listi, bolj mesnati in debeli ko so plodovi, lažje skozi reže prodre bolezen. Žal nam preostane le, da za žlahtne lepe debele in sočne breskve uporabimo vsaj najnujnejše bio oziroma kemijske zaščite ali pa izberemo manj žlahtne, a kljub temu okusne plodove vinogradniških breskev tako rekoč brez škropljenja.
Koščice poznih sort
Kot vedno smo iznajdljivi sadjarji tudi tu našli kompromis. Če se dedne lastnosti v celoti prenašajo na potomce s cepljenjem, lahko to uporabimo tudi pri vinogradniških breskvah. Ne bomo jih razmnožili z sejanjem koščic, saj bi bili potomci nekaj tretjega, ampak jih bomo cepili. S cepljenjem na breskov sejanec bomo prenesli vse lastnosti materine rastline na potomce. Potomci enakih lastnosti so neuradno naša sorta. Neuradno zato, ker je za uradno priznanje potrebnih veliko testiranj in strokovnega dela, je pa to ena od poti žlahtniteljev pri registraciji novih sort.
Če pa se bomo odločili, da bomo vzgojili vinogradniško breskev iz koščice, te zaradi slabe kaljivosti ne jemljimo od zgodnjih sort. Odstotek kaljivosti je večji, če uporabimo koščice vinogradniške breskve, kot če poskušamo vzgojiti novo rastlino iz koščic žlahtnih sort. V zemljo jih damo že jeseni, saj morajo biti za uspešno kaljenje izpostavljene obdobju nizkih temperatur.
