Vesela sem, da se okrog moje mize zbira toliko zelo različnih ljudi. Prav neverjetno je opazovati, kakšen močen povezovalen, družaben in sproščujoč učinek ima hrana. Sprožijo se teme, ki drugače morda ne bi doživele svojega trenutka v večnosti, komentarji, pomisleki, sodbe in navdihujoče zamisli. Ne le, povej mi, kaj ješ, in povem ti, kdo si, pač pa tudi poglej me, kako jem. S tem ne mislim na bonton, čeprav je tudi to zanimivo, ampak bolj navade pri mizi.
Navade
Dekleti z Danskega sta mi nekoč pomagali pripraviti mizo. K vsakemu krožniku sta postavili res velik kozarec vode, na sredo pa še vrč. Ker nisem naročila nič posebnega, sta jo naredili pač tako, kot sta navajeni. Pri njih je običajno, da pred kosilom popiješ kozarec vode, tudi pred juho. Navada. So ljudje, ki vsako jed posolijo in poprajo, še preden jo sploh poskusijo. In to ne malo, konkretno jo začinijo. Pred kratkim smo imeli goste, ki so tako pogrešali sir, da sem pri naslednjem obroku, večerji, postavila hlebec sira na mizo kot predjed. Navdušeni. V redu, paški sir le redke pusti ravnodušne (mene recimo). Ampak potem so prosili za ribežen. Naribali so ga na čisto vse, kar sem prinesla na mizo, usmilili so se le sladice. Bila sem kar malo nesrečna, očitno sem preveč navezana na svoje krožnike. Ob prvi priložnosti moram vprašati kakšnega kuharskega mačka, kako se profiji odzovejo na to.
Za multikulturnost
Načeloma pa mi je multikulturnost v najširšem smislu všeč, še posebno kadar jo uvajam sama. Za prijatelje sem skuhala indijsko kosilo in jih povabila, da ga pojemo tako, kot je v Indiji navada – brez pribora. Bilo je zabavno, jedli smo kot majhni otroci in okušali hrano z več čuti kot običajno. Gospa, ki se ni želela pridružiti packariji, nas je opazovala z rahlim odporom, čeprav je zatrjevala, da je res zelo zanimivo.
Smo za akcijo, če ne bi bilo reakcije
Potem pa so tu teme, ki jih hrana sproži. Sit človek je že v osnovi bolj razpoložen kot lačen, tudi za pogovor. Pri mizi naj bi se praviloma izogibali zahtevnim temam (zaradi prebave), zato vsemu, o čemer govorimo, odvzamemo težo. Marsikoga spodbuja k razmišljanju moja vegetarijansko-ekološka filozofija, zato se snov pogovora oblikuje največkrat okrog tega. Radi bi razumeli, sprejeli, morda tudi sledili, um pa vedno znova producira ugovore, ki se začenjajo z ampak. Jaz bi tudi, ampak nimam časa, ne morem nikjer kupiti eko sestavin, moji doma tega nikoli ne bi sprejeli, sodelavci bi me čudno gledali, ekološko je predrago, nimam receptov, ne verjamem certifikatom, potrebujem močno hrano, navajeni smo in tako je lažje. Pravim, da bi vsi radi takšne spremembe, da bi vse ostalo po starem (naše navade predvsem), vendar pa bi se počutili boljše. Hitro se najdejo primerjave: da bi plavali in bili suhi. Smo za akcijo, če ne bi bilo reakcije.
Znano je, da sladkor pomirja, zato je sladica najboljši možen zaključek druženja. Če ga želimo podaljšati, pa postavimo spet hlebec sira na mizo. In grisine s kozarcem vina.
Sadne rezine
Testo naredimo iz 20 dag masla, 10 dag rjavega trsnega sladkorja, 25 dag moke, pol vrečke naravnega pecilnega praška (iz vinskega kamna) in treh jajc. Pripravimo velik, nizek pekač (takšen, ki ga po navadi dobimo s pečico). Sladkor zmeljemo v mlinčku (stari mlinčki za kavo ali pa novejši, majhni mlinčki, namenjeni mletju začimb). Sadje narežemo na tanke režnje, približno osminke. Uporabimo mešano sadje, ki je trše, na primer jabolka, breskve, nektarine, slive in hruške. Maslo pri nizki temperaturi stopimo in vanj vmešamo zmlet sladkor. Moko presejemo s pecilnim. Presejana moka je zračna, mehkejša in bolj vzhaja. Vključimo pečico. V primerni posodi penasto umešamo sladko maslo, nato pa izmenično dodajamo moko in jajca. Pekač obložimo s papirjem za peko. Testo je precej gosto, zato ga nanesemo na pekač z lopatko, nekje za centimeter na debelo. Sadje naložimo na testo kot strešnike. Pečemo pol ure v prej ogreti pečici (180 stopinj).
