Se opravičujem za nič kaj sentimentalno poletno lamentiranje, a nekaterim zadevam se ni mogoče izogniti. Na primer preprostemu, tako rekoč osnovnemu vprašanju. Smo lačni? Mislim, da ne, sem hotel suvereno zapisati, a sem se moral popraviti, le zdi se mi, da ne. Pa vendar, nekateri poznavalci, katerih mnenja so se ustrezno prikrojena in začinjena takoj preselila v spletne politikantske marnje, nam vse bolj na glas pravijo, da je hudo, da so lačni otroci, da tako slabo ni bilo že štiri desetletja, da se s krizo širi revščina in povečuje število tistih, ki prosijo za podporo oziroma pomoč. Na prvo žogo je takim ugotovitvam le težko verjeti, ko pa malce bolj pobrskaš po podatkih, pride začudenje: res, znesek denarja, za katerega prosijo nesrečniki, da ne bi gladovali, se drastično povečuje, podatkov si najbrž ne izmišljujejo, brezdomci, brezposelni in upokojenci postajajo prosilci, socialno ogroženi. Prosijo za hrano in denar. Humanitarne organizacije vseh vrst poskušajo odpomoči stiski, država bo od Evropske komisije letos dobila še več denarja za pomoč socialno ogroženim kot lani, najbolj pretresljiv stavek v medijskem poročanju o tej zadevi je bil obupno kratek: Pomoč potrebuje že več kot desetina prebivalstva.
Kako daleč je že šlo? Novi evrobarometer, s katerim bruseljski aparatčiki merijo stanje evropskih stvari, pravi, da se pomanjkanja najbolj bojijo Grki, Portugalci in Slovenci, slednji so po deležu zelo zaskrbljenih na drugem mestu. In kaj ob tem berem v časopisih? Vest, da so bile španske oblasti prisiljene uvesti nadzor nad njivami in sadovnjaki, saj so brezposelni, upokojenci in mladi, ki jih je kriza oropala za prihodnost, začeli množično vdirati na polja in odnašati pridelek na tržnice. Da bi to preprečili, je policija povečala nadzor nad plantažami, uvedli so tudi nekakšne vaške straže. Pozor, piše se leto 2012, ljudje pa begajo po njivah in kradejo hrano! Kakor da bi bili v povsem drugem času, tako se je to vendar počelo pred stoletji, razlogi za krizo niso bili isti, preživetje, tako ali drugačno, pa je bilo enako urgentna naloga.
Se bo tako zavrtelo tudi drugod, ne le v Španiji? Ne vem, berem pa, da so se svetovne cene hrane močno dvignile med letoma 2006 in 2008, recesijskega leta 2009 tako padle, da so zgledno subvencionirani evropski kmetje v Bruslju zahtevali zaščito zoper tržna nihanja, pred letom in pol, ironično, v evropskem letu boja proti revščini, pa so nekateri indeksi celo pristali na zgodovinsko nizkih vrednostih. Po podatkih organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo FAO, objavljenih konec prejšnjega tedna, je svetovni indeks cen hrane, ki ga izračunavajo na podlagi cen petih skupin živeža, prejšnji mesec pristal na vrednosti 201 točke, najnižje po septembru 2011 in 15 odstotkov nižje od rekordne vrednosti februarja lani. Če se prav spomnim, so celo nižji indeksi, torej manj draga hrana, sredi prejšnjega desetletja ponekod po svetu sprožili nemire in nasilje. Kaj nas čaka, do katere točke še vzdrži vzdržnost, spodobnost, ob kateri številki se sproži besnilo obupa? FAO napoveduje, da bosta po letu 2011, ko je bila hrana globalno najdražja, ponudba in povpraševanje v sezoni 2012–2013 ostala na sprejemljivi, ustrezni ravni. A kaj pomeni ustrezen? Razlaga govori o dovoljšnjih zalogah riža, dobri letini in dovoljšnji količini žit, namenjenih izvozu. Je to to? Lahko bes nad sistemsko napako svetovnega gospodarstva potolaži vednost o polnih kaščah riža? Dvomim, a hkrati upam, da se vsi igralci te velike igre zavedajo, s čim se igrajo. S prihodnostjo.
