Pa so imeli piknik na vrtu palače. Buckinghamske namreč. Vzhičenost je bila velika, tudi po kulinarični plati je bilo treba štiridnevno praznovanje zapolniti s pravo hrano, z jedmi, ki naj bi ustrezno pospremile zgodovinski dogodek, šest desetletij vladanja blage monarhinje, kraljice, ki ji navadni »earl gray« ni bil povsem povšeči, in je pred desetletji dvornega dobavitelja čaja, hišo Fortnum & Mason s Piccadillyja, tako milo in suvereno poprosila za bolj pikanten čaj. No, bolj zahtevala kot prosila, da so ji morali ugoditi in so čez noč sčarali tako imenovani »dimasti earl gray« z malce več cvetovi bergamotke in z dodatkom zelenega čaja »gunpowder« in malo klobasastega »lapsang souchonga«. Da je postal prodajni hip, je odveč omenjati.
Guru eksperimentalnega kuhanja
Tudi ni bilo prav nič čudnega, da so k pripravi menija s petimi jedmi za piknik, ki so se ga lahko udeležili le z vabilom (ki pa so ga lahko – kako demokratično – priigrali le z nakupom loterijskega lističa), povabili nikogar drugega kot Hestona Blumenthala, sicer guruja eksperimentalnega kuhanja, ki pa je z londonsko restavracijo Dinner lani uvedel resno modo pogledovanja v britansko kuharsko preteklost, saj ne le pregleduje stare kuharske bukve, da bi našel silno esenco britanske kuhinje, ampak ob Hyde Parku ob jedi v meniju zapisuje tudi približno leto nastanka in navaja kuharske knjige, kjer je zamisel za posamezno jed odkril. Le on je bil – ne glede na svoj siceršnji molekularni sloves iz The Fat Duck v Brayu lučaj iz Londona – tako rekoč primeren, da v sodelovanju z glavnim kuharjem palače Markom Flanaganom pripravi praznično košaro za piknik. Ni šlo preprosto, treba se je bilo ozreti v preteklost in najti take jedi, ki jih je bilo mogoče pripraviti tako, da jih je veriga Waitrose lahko spravila v plastične posode in jih je bilo mogoče ponuditi na sobni temperaturi. Seveda je Blumenthal pogledal natančno šest desetletij v preteklost in po šestih mesecih tuhtanja za glavno jed ponudil nekaj, kar bi moralo biti jedcem s kolonialističnim želodcem, navajenim karija v tisoč različicah, nedvomno všeč: udaril je namreč s prirejenim receptom za piščanca ob kronanju, z »ultimativnim karijem«, kot je povedal medijem. Izvirnega so namreč postregli leta 1953 ob kraljičinem kronanju, a ne na uradnem banketu v palači, ampak tristo gostom v Westminstru. Kljub temu je spomin na tako imenovanega Elizabetinega piščanca, ki so si ga izmislili v londonski šoli Cordon Bleu (in je bil predelava jubilejnega piščanca, kot so ga postregli leta 1935 ob srebrnem jubileju Jurija V.), ostal, če ne zaradi drugega kot dokaz, da se je v času pomanjkanja, ko so se nekatere sestavine še kupovale s prehranskimi boni, lahko jedlo tudi odlično.
Recept se zdi preprost, vzameš piščančje prsi brez kosti, podušiš v vinu, lahko tudi popečeš na žaru, ohladiš, razrežeš na rezine ali kocke in utopiš v majonezi, worcestrski omaki, mangovem čatniju in kariju, naribaš lahko tudi malce cimeta. Okus mora biti prijetno oreškast in uglajen, zraven sta menda najbolj šla riževa solata in kakšen list hrustljave endivije. Blumenthal se je zadeve lotil tako, da je piščanca minimalno posodobil, dodal koriander in črni kumin in to je bilo to, piščanec za nove čase. Novi stari piščanec. Piščanec za nove skromne čase? Je že tako slabo. Kraljica, kot so na veliko poročali britanski mediji, je po besedah šefa dvorne kuhinje pokusila vsako od jedi, pripravljenih za udeležence piknika, in jih požegnala. Z glavno jedjo nekateri niso bili zadovoljni, češ da ni nič posebnega, a pričakovati Blumenthalovo pirotehnično igrivost v izdelku za desettisoče jedcev je bilo verjetno preveč. Imeli so pa lep piknik, ni kaj.
