Nezamenljiva barva in nezgrešljiv okus

Spritz aperol je mehurčkast aperitiv, ki je zaradi svoje živo oranžne barve že na pogled vesela in zelo poletna pijača. Značilno nezamenljiva pa ni le njegova barva, temveč tudi nezgrešljivi grenko-sladki okus. Čeprav so sestavine preproste in tudi priprava ni velika skrivnost, so med temi mešanimi pijačami velike razlike glede na to, kje in kdo jo pripravi. Mojstri pri tem so zlasti Italijani in žal je razlika med doma ali pri italijanskih sosedih naročenim spritz aperolom navadno velika in očitna. Pomembno je, da so sestavine kakovostne, zlasti penečega se vina, in da je razmerje med njimi ustrezno, nezanemarljiv pa je tudi vrstni red dodajanja sestavin. Italijanski barmani spritz aperol pripravijo tako, da v pecljat trebušast kozarec za vino dajo najprej kocke ledu in rezino pomaranče ter dolijejo najprej penino, ki mora biti ustrezno ohlajena, in nato sodavico, ki seveda ni enakovredna sestavina penini in je nikakor ne sme biti preveč! Aperol dodajo šele na koncu, in sicer ga nalijejo s krožnim gibom, da se ne sesede na dno. Okrasijo z rezino pomaranče in ponudijo s slamico.

Značilno živo oranžno barvo ima ta mešana pijača zaradi likerja aperola. Ta je narejen iz grenkih in sladkih pomaranč ter različnih dišavnic in zelišč v natančno določenih odmerkih, ki so skrbno varovana skrivnost. Recept izdelave se ni spremenil od njegovega nastanka leta 1919 in je vse od začetka enak. Sprva ga je izdelovalo podjetje Barbieri iz Padove, pozneje pa ga je prevzela družba Campari, ki ga izdeluje še zdaj. Uspeh in priljubljenost je ta pijača dosegla po drugi svetovni vojni, zaslovel je še zlasti v zadnjem desetletju. Po okusu in vonju spominja na campari, vendar je precej lažji, saj vsebuje le 11 odstotkov alkohola, torej več kot pol manj od tega. To je njegova velika prednost, saj je lahkotna pijača, primerna za lahek in piten aperitiv. Znamenita kombinacija aperola z mehurčki, ki jo poznamo pod imenom spritz aperol, je nastala leta 1950. Ta izvirno severnoitalijanski aperitiv se je pozneje razširil po vsej Italiji in mnogi kraji imajo svojo različico priprave aperitiva z aperolom.

S penečim se vinom in sodavico je spritz aperol svež in lahek zgodnjevečerni aperitiv, ki naj bi pospešil izločanje prebavnih sokov in s tem vzbudil tek. To je splošna značilnost in vloga vsakega aperitiva, zato so narejeni iz zelišč, ki to zmorejo. Vsaka dežela ima svoje, vendar je pomembno, da to ni ostra žgana pijača, kakor je pogosto še vedno navada pri nas, kjer ponudijo za aperitiv žganje, ker to omrtviči okuševalne sposobnosti v ustih in torej hrane, ki jo nato jemo, ne moremo več polno okušati. Vzbujanje teka ni nova navada, saj so že v antiki za vzbujanje apetita pili vino z medom, v srednjem veku pa vino z različnimi začimbami. Izraz aperitiv je seveda poznejši, saj je nastal šele proti koncu 19. stoletja, šele v 20. stoletju pa se je uveljavila splošna navada, da se pred jedo spije aperitiv. V modernem času, ko v zahodnem delu svetu na splošno vsi preveč jemo in si le malokdo želi še dodatno povečevati apetit, je vloga aperitiva družabnost, druženje in uvod v večerno ali kakšno drugo zabavo in druženje.