Neskončna domišljija sladolednih okusov

Če gre verjeti ustnemu izročilu, so se s sladoledom pred več kot tri tisoč leti prvi sladkali Kitajci, v Evropo pa naj bi ga prinesel Marco Polo. Mešanico snega z Etne in limonovega soka naj bi pripravljali že Sicilijanci, ki naj bi idejo za eno od oblik najbolj mrzle od vseh slaščic prevzeli od arabskih zavojevalcev, pozneje pa naj bi firenški prodajalec piščancev Ruggeri podoben recept predstavil bodoči francoski kraljici Katarini Medičejski. Trdnih zgodovinskih dokazov, da so se prav po njeni zaslugi nad to obliko sladice navdušili tudi na francoskem dvoru, ni, zatrdno pa vemo, da so v Parizu v 17. stoletju s sladoledom stregli v boemski kavarni Café Procope v bližini gledališča Comédie Française. Med prvimi, ki so si z njim hladili jezike, so bili sloviti francoski intelektualci, razsvetljenci, kot so Jean-Jacques Rousseau, Honore de Balzac in Voltaire. Zadnji naj bi o modni noviteti celo izrekel kultne besede: »Sladoled je dober. Škoda, da ni prepovedan.« Te še danes krasijo vhod v znamenito kavarno.

Ponujali so ga na ljubljanski promenadi

»Začetek množične uporabe sladkorja v 18. stoletju je povzročil, da so se sladoled in sladoledne sladice začeli širiti iz Italije in Francije po vsej Evropi. Takrat je prišel tudi k nam, najprej seveda med plemstvo in meščane, konec 18. stoletja pa so ga že prodajali v dunajskih slaščičarnah in kavarnah. Ulična prodaja sladoleda se je začela okoli leta 1900. Prodajali so ga na oblatih, na katere so ga nalagali z lopaticami. Prvi korneti so se pojavili po letu 1960,« pojasnjuje etnolog dr. Janez Bogataj. »Sam se spominjam uličnih prodajalcev na tivolski promenadi, kamor sva z dedom hodila na špancir. Imeli so vozičke, v katerih je bil led, znotraj pa posode s sladoledom. V mestnih meščanskih družinah in na gradovih so imeli tudi naprave za izdelavo sladoleda, nekakšen ročni mešalnik ki ga je sestavljala kovinska posoda z lesenim obodom. Med posodo in obod so natrli led, ki so ga potresli s soljo, da so okrepili hladnost,« dodaja.

Za Slovence in sladoled je bilo pomembno tudi leto 1956, ko je v Ljubljani začela delovati nova mlekarna. Dve leti pozneje so Ljubljanske mlekarne poslale na tržišče legendarno lučko, prvi sladoled na palčki pri nas.

Slovenci ga zmažemo štiri litre na leto

Slovenci ne spadamo med najbolj vnete jedce sladoleda na svetu. Posameznik zaužije na leto dobre štiri litre te sladice, kar je v primerjavi z Novozelandci, prvaki v uživanju sladoleda, bore malo. Povprečen Novozelandec poje na leto kar 26,3 litra sladoleda, drugouvrščeni Američani pa si na leto privoščijo povprečno vsak 22,5 litra. V Evropi so prvaki v uživanju sladoleda Švicarji, ki ga pojedo 14,4 litra na prebivalca. Italijani ga pojedo več kot mi, 8,2 litra, Nemci pa so s 3,8 litra na prebivalca za nami. Največ Slovencev, 33,2 odstotka, si sladoled privošči od enkrat do trikrat na mesec. Pogosteje ga jemo poleti kot v drugih letnih časih, kar sicer po svetu ni pravilo. Povprečna letna cena 100- do 150-gramskega korneta v Sloveniji je po podatkih Statističnega urada RS leta 2015 znašala 70 centov, kar je dobrih 30 centov manj kot leto pred tem. Kepica sladoleda stane povprečno dober evro, v Ljubljani evro in pol. Slaba letina burbonske vanilje leta 2014 na Madagaskarju sladoleda ni prav nič podražila, zatrjujejo slaščičarji.

Afera z vaniljo je prenapihnjena

Zgodba z burbonsko vaniljo, katere podražitev naj bi vplivala na cene sladoleda, ki naj bi zato poskočile, je po mnenju slaščičarjev precej prenapihnjena. »Pri nas imamo že dve leti enake cene. Edini zelo drag sladoled pri nas je 100-odstotna pistacija, brez sladkorja in umetnih barvil, a za tiste, ki to iščejo, ni predraga,« pojasnjuje Boris Požeg, prvi mož sladoledov pixi, ki jih po novem lahko naročite tudi na dom. »Burbonska vanilja pomeni samo to, da gre za pravo vaniljo, ne za njen izvleček. Najbolj kakovostna je tahiti vanilja, uporabljamo jo tudi pri nas, katere kilogram stane od 500 do 600 evrov. Tudi ta se je podražila, vendar za vaniljev sladoled ne moreš zaračunavati več kot za druge,« razlaga lastnik Fetiche Patisserie Gregor Božičnik. Tudi Aleš Piščanc, v Kopru ga poznajo po sladoledih sladolado, v Ljubljani pa po sladoledih vigò, kjer jih pripravljajo neposredno pred kupcem, zaradi cen vanilje ni dvigoval cene sladoleda. »V zadnjih letih se je podražilo kar nekaj osnovnih sestavin. Konec leta se bo najverjetneje podražila čokolada, saj že napovedujejo, da je bila v deželah, kjer se obira kakavovec, letina slaba. Mislim, da bo cena poskočila za kakšnih 20 do 50 odstotkov,« predvideva Piščanc.

Največ sadja je v mangu

Poraba sladoleda v Sloveniji zadnja leta raste, z njo vred pa domišljija slaščičarjev. »Vsake toliko časa naredimo kakšen poseben okus, na primer hrenov sladoled za veliko noč, pripravili smo že tudi sladoled s tartufi. Stranke pa še vedno največkrat iščejo izpopolnjeno klasiko. Pri nas prodamo največ okusa piškotek, sledijo mu mango, lešnik, vanilja,« našteva Klemen Logar iz Slaščičarne Ilich v Mariboru. Cena kepice sladoleda, zasnovanega po receptu prvaka iz leta 2011, je 1,30 evra. V Vigòju v Ljubljani, kjer kupci za kepico čakajo v dolgih vrstah, so najponosnejši na okusa mascarpone in cheescake iz svežega kremnega sira, po katerih kupci najraje posegajo. Cena kepice znaša 1,40 evra. »Pri nas prodamo največ okusa mango, sledita veganska čokolada in pistacija. Kepica mlečnega sladoleda stane 1,80 evra, veganskega 2 evra. Najdražja sta premium pistacija in mango, ki stane 2,50 evra,« pove Božičnik, čigar sladoledi veljajo za ene najboljših v prestolnici – najbolj eksotični okusi so črni sezam, gorgonzola z orehi in bazilika z grenivko. Vsi slaščičarji se strinjajo, da so pri sladoledu izjemno pomembne sestavine, ki morajo biti čim naravnejše ter kakovostne. Dobri sladoledi se pripravljajo vsak posebej, ne pa iz enotne mlečne in sadne osnove. Če se izogibamo sladkorju, bomo od sadnih sladoledov izbrali mango, saj gre za eno od vrst sadja, pri kateri je sadni delež po zaslugi kompaktnosti sadeža med najvišjimi.