Premožni lahko svoje bogastvo po novem izkazujejo tudi z nakupom – sira. Morda veste, za kateri hlebec je treba odšteti največ? Ni ne italijanski ne francoski, niti ni polnjen z jedilnimi zlatimi lističi ali tartufi niti okrašen z diamanti swarowski, še manj pa ga ponujajo v najdražjem dubajskem hotelu. Zmagovalec prihaja iz Srbije, mleko za ta dragocen izdelek, za kilogram katerega je treba odšteti kar tisoč evrov, pa odstopi – oslica.
Pomislek, da je osel neumna in lena žival, kot ga v šalah marsikdaj krivično označujemo, lahko kar takoj odpišemo, kajti v naravni rezervat Pule pri Zasavici severno od Beograda, ki se razprostira na dobrih 1800 hektarjih, je 120 oslic pritegnilo pozornost radovednih bogatunov in elitnežev ter regiji široko odprlo vrata poslovnega sveta. A o srbskem siru podrobneje nekoliko pozneje, poglejmo si najprej poraženca, torej hlebca, ki sta še nedavno kraljevala na vrhu nedavne lestvice. Za Gullana, Haelgo in Juna, ki se pasejo na severu Švedskega in dajejo mleko za vrtoglavo drag sir, je slišal že marsikdo. Znane so tudi zgodbe o treh svojeglavih in prisrčnih losih, ki jih je izjemno težko ukrotiti in pomolsti, molža mleka, ki jo je mogoče izpeljati le od maja do septembra, pa je lahko tudi nevarna (los vendarle
tehta okoli petsto kilogramov), traja pa kar dve uri za vsako žival, zato visoka cena gotovo upravičuje že sam trud: 770 evrov za kilogram! In še nekaj podrobnosti o tretjeuvrščenem: na leto izdelajo okoli 600 kilogramov sira, ki vsebuje okoli dvanajst odstotkov maščobe in ravno toliko beljakovin. Prodajajo ga le rednim naročnikom, nekaj elitnim hotelom in prefinjenim posameznikom.
Caciocavallo podolico je le za las zgrešil zmago, saj je za kilogram treba odšteti 930 evrov, a mu kljub temu ugleda ne manjka. Konjski sir mu pravijo po domače, kar pa ne pomeni, da ga pridelujejo iz kobiljega mleka: ime izvira iz starega postopka pridelave, saj so hlebci med dolgotrajnim prevozom bingljali s konjskega trupa, medtem pa so še primerno dozoreli. No, od starodavne metode je danes ostalo le ime (caciocavallo), podolica pa je redka italijanska pasma krave, ki jo molzejo le maja in junija. Hlebec sira sicer spominja na
hruško (zaradi bingljanja, danes pa za obliko poskrbijo po tovarniški metodi), sredica pa je svetlejša in kremasta, povedo tisti, ki so sir z juga Italije imeli čast tudi okusiti.
Nekaj unikatnega
In vrnimo se k zmagovalcu, ki se je okitil z rekordno ceno tisoč evrov! A povsem upravičeno, poudarja Slobodan Simić, direktor rezervata: »Trenutno imamo 120 oslic, vsaka lahko proizvede na leto največ 35 litrov mleka, in to le, če doji svoje mladiče. Na dan tako dobimo skupno največ enajst litrov mleka. Tako sem se odločil, da bom ponudil nekaj, česar ni nikjer drugje na svetu. Takšne stvari imajo ljudje radi! Pred nekaj leti sem se pozanimal, kateri je najdražji sir, in ugotovil, da je to losov. Preprosto sem izračunal, da bi lahko za oslovskega zahteval več: za kilogram je namreč potrebnih 25 litrov mleka, liter oslovskega mleka pa stane v Srbiji štirideset evrov!« In opozarja, da je to pravzaprav ugodna cena, kajti na sosednjem Hrvaškem stane liter sedemdeset, drugod po Evropi pa tudi sto evrov! Oslovsko mleko je namreč izjemno podobno človeškemu: vsebuje le odstotek mlečnih maščob, zato je tudi potrebnih toliko litrov za kilogram, pa še je treba dodati nekaj kozjega, pojasnjuje Simić in ponosno pristavlja, da so pred časom podrli dnevni rekord v količini namolzenega mleka: dvanajst litrov. »Molža je izjemno naporna. Mladiči sesajo le dva meseca, vimena so drobna in izmuzljiva, primernega aparata pa še nismo iznašli. Mladiče lahko le za kratek čas ločimo od mater, sicer bi se oslica lahko izsušila in prenehala proizvajati mleko, zato mora še vedno tudi dojiti,« pojasnjuje Simić, ki je do zdaj prodal le šest kilogramov. Zaveda se, da tudi v prihodnje s sirom ne bo obogatel, a njegov cilj je ponuditi nekaj ekskluzivnega, unikatnega. Morda v londonskem Harrodsu ali pa kje v Rusiji, kjer bi se gotovo našli petični kupci z debelimi denarnicami in prefinjenim okusom.
Osle kupuje v Srbiji, na Kosovu in v Makedoniji po ceni 150 evrov, obžaluje pa, ker v balkanskem delu Evrope mleko te živali
podcenjujemo. »V Italiji, Franciji in na Nizozemskem imajo kar štirinajst različnih vrst oslov, iz mleka pa izdelujejo dragocene kreme za obraz in mila za roke. Belgijci delajo liker. Resne proizvodnje sira pa ni, ker je to preveč dolg proces,« na tržno nišo opozarja podjetni Simić, ki si želi, da bi sir iz Zasavice postal svetovno znana blagovna znamka, zato se je za proizvodnjo opremil tudi z vsemi potrebnimi certifikati, po zgledu iz drugih držav pa je že razširil paleto izdelkov iz dragocene bele kapljice: tudi sam zdaj ponuja liker, naravni botoks, ki povrne mladost, in negovalno oslovsko kremo. Takšna kozmetika pa verjetno ni iz trte izvita, če je nanjo prisegala že Kleopatra: egipčanska kraljica se je namreč najraje umivala v kopeli iz oslovskega mleka, za katero so morali vsakokrat pomolsti kar tisoč oslic. Zdravilne učinkovine so torej znane že tisočletja, poznavalci pa poudarjajo, da je prekuhavanje v tem primeru pravi greh, saj se s tem izgubijo vse pomembne sestavine, denimo množica protialergenov in vitamin C, ki ga oslovsko mleko vsebuje kar šestdesetkrat več kakor kravje. Izjemno kakovostna tekočina naj bi pomagala celo pri bronhitisu, astmi in tudi – oslovskem kašlju.
Oslovske klobase
Oslovsko meso je zaradi prenizke vsebnosti maščob in dokaj trde teksture nepriljubljeno in tudi slabo izkoriščeno: le v Vojvodini so ga včasih med kolinami povezovali v klobase skupaj s svinjskim mesom, pozneje pa so na tradicijo, kakor tudi vzrejo oslov, tako rekoč pozabili. V Zasavici pa so običaj vendarle obudili in začelo izdelavo pristnih oslovskih klobas, ki jih oplemenitijo z maščobo prašičev madžarske pasme mangalica. Oslovsko meso je sicer izjemno okusno in spominja na teletino, poudarja Slobodan Simić.
