Najbolj prebrisani pekovski izdelki

Najbolj zviti pekovski izdelki morajo biti res prebrisani, da so preživeli dolga stoletja in se na trgovskih policah obdržali tudi danes, ko jim konkurenco dela na tisoče drugih podobnih izdelkov, se vam ne zdi? Preste svoj sloves kar dobro ohranjajo pri nas, pa recimo na Bavarskem, slabo jim ne gre niti v okolici Krakova! V splošnem so najbolj značilne za srednjo Evropo, in čeprav se po pokrajinah med sabo znatno razlikujejo, imajo vsaj nekaj seveda tudi skupnega: to, da so zvite in pripravljene iz predhodno kuhanega testa. In še nekaj jim je skupnega: njihov izvor in originalna receptura prav pri vseh različicah menda segata za samostanske zidove. Obstaja več zgodb, kje in kako naj bi preste izumili, vendar so glavni akterji v vseh zgodbah menihi ali nune. Bo že nekaj na tem, da so bile že takrat nekako samostansko-špartanski prigrizek, za katerega so potrebovali zgolj najbolj osnovne sestavine, ki so dopuščale tudi shranjevanje in peko na zalogo. Presta se pač ne pokvari tako hitro kot kruh.

Bahaške bavarske

Če vprašate Bavarce, potem so preste najbolj njihov izum in tradicija. Tudi če to ni res, jim tega ne gre zameriti, saj bavarske menda res pozna že kar dobršen del Evrope. Krasijo pivnice in krčme, ne manjkajo nikoli niti na Oktoberfestu, nemški imigranti pa so jih ponosno ponesli še čez pol sveta. So temnejše barve, imajo obliko vozla, posute so z grobo soljo, so kar debele in imajo precej mehko notranjost. V primerjavi s slovensko različico so manj asketske, saj vsebujejo tudi maslo in mleko, bolj mehke in bolj podobne kruhu. Njihovo testo je povsem enako kot tisto za bavarske kruhke, ki so zgolj testo, oblikovano v kepasto obliko in posuto z različnimi, lahko tudi sladkimi posipi.

Asketske slovenske

Slovenci smo svoje izdelke verjetno precej manj dobro promovirali, saj jih že doma mladina skoraj ne pozna več. A smo vendarle lahko tudi mi ponosni na njih, saj so konec koncev preživele dolga stoletja in to ob tem, da gre za sila preprosto in asketsko recepturo. Ta naj bi izvirala iz samostana v Adergasu, po tem originalnem receptu pa jih že leta pečejo v Vodicah. Obdržali so recepturo nun, ki so iz štirih osnovnih sestavin, moke, vode, soli in kvasa, hotele narediti obstojnejše pecivo, zato so preste kuhale in pekle. Danes jih menda največ prodajo po planskih kočah in po visokogorskih gostiščih. Višina pač naredi svoje. Tam tudi mladež ni več kaj prida izbirčna, saj po dolgi pešpoti ali pohodu paše prav vse. Ne, ne, saj ne da ne bi hotel nihče jesti vodiške preste, ampak je treba priznati, da imajo dandanes kar veliko konkurenco in marsikdo, ki ne čuti nostalgije do tega pekovskega izdelka, bo zelo verjetno posegel raje po čem mehkejšem. Prava vodiška je namreč suha in trda. Po pravilih se menda ne grize, ampak zgolj lomi in na ta način zoba. Ni kaj, to je poseben užitek, vendar ga marsikdo malo mlajši pač ne razume. In ko človek takole poskusi vodiško presto, zanimivo, nekako tako kot pri čipsu, kar ne more nehati.

Praktične krakovske

Še najbolj so verjetno žive in dejansko v dnevnem obtoku v Krakovu oziroma na širšem območju te južnopoljske metropole. Tam poznajo preste po imenu krakovski obwarzanek. To so zviti obročki, ki imajo gosto, a dokaj mehko notranjost. Po vrhu so tradicionalno posute z makom, sezamom ali zgolj soljo, lahko tudi s sladkorjem, mešanimi semeni ali sirom. Nenavadno, kot se zdi v tej naši dobi preobilja hrane, so krakovske preste še vedno živ izdelek tamkajšnjih ulic in njihovih ljudi. Tam jih namreč ne podajajo zgolj za turiste ali okras, ampak prav zares konkurirajo dnevni ponudbi prigrizkov. Na vsakem večjem ali bolj pomembnem vogalu stoji tipična majhna stojnica, kjer kakšna mamka prodaja svoje preste. Nič nepotrebne navlake ni zraven. Samo stojnica s prestami, ki jim včasih družbo dela še znani prekajeni krakovski sir. Prizor, ko domačin prihiti mimo in si jo kupi na poti v službo, je tu prej pravilo kot izjema, in kljub vsemogočim restavracijam hitre prehrane, modernim zajtrkovalnicam in novodobnim pekarnam, ki jih to mesto premore, ne kaže, da bi se tem res številnim mamkam s prestami kaj slabo godilo. Poljaki imajo svoje izdelke pač res iskreno radi. In tudi na državni ravni so se že kmalu zavedeli kulinarične vrednosti tega izdelka, zato so že pred leti krakovske obwarzanke predlagali kot poljsko specialiteto, ki si zasluži zaščito geografskega porekla znotraj Evropske unije. Po pridobljeni uredbi je pravi krakovski obwarzanek tisti, ki je ročno oblikovan in narejen iz testa po tradicionalni recepturi. Po vrhu mora biti temneje zapečen in se rahlo svetiti, notranjost pa mora biti blede barve, goste, a mehke teksture in srednjega žmohta na ugriz. Ko boste torej kaj v tistih koncih, jih le poskusite, ne bo vam žal.