Res si ne bi mogli izbrati boljšega časa v letu, če vas žuli pregreha v obliki krofa, flancata ali mišk. Naši pridni peki na veliko cvrejo in z marmelado polnijo krofe že tedne pred pustom!
Letošnjih statistik o napečenih krofih seveda še ni, ker je vrhunec šele pred nami, če pa sklepamo po prejšnjih letih, bodo šle tudi tokrat številke v več milijonov! Neverjetno, kajne! In še ena potrditev, da od teh silnih milijonov vsaj en pravi marmeladni krof zagotovo pripada tudi ravno meni. In zakaj naj bi bil pravi ravno marmeladni? Slovenci smo menda tradicionalisti in kljub temu da se na trgu vsako leto pojavijo bolj moderni čokoladni, vaniljevi, kokosovi in drugačni okrogli debeluščki, peki pravijo, da spečejo daleč največ še vedno marmeladnih. Saj veste, tistih klasičnih z najbolj običajno marelično marmelado, ki imajo značilen svetlejši krancelj in so posuti z belim mletim sladkorjem! Njami! Sicer niso nič kaj dietične niti druge tradicionalno pustne dobrote (flancati, špehovka, ocvirki itd.), tako da ni čudno, da so mastnemu in norčavemu pustu na rep obesili zapovedan strogi post, ki mu sledi še dolg podaljšek nadaljnjega odrekanja do velike noči.
Kateri je pravi: trojanski ali berlinski?
Pri nas so si poseben sloves pridobili trojanski krofi oziroma trojanska gigantska klasika in ta ni smela izostati pri nobenem kolektivnem izletu, ki je prečil Trojane. Podobno so se na takšen krof navezali tudi Nemci, ki pa so nasprotno prepričani, da si ista vrsta zasluži ime po njihovem glavnem mestu. Tam klasičnemu krofu namreč rečejo berliner. Take in drugačne poznajo v številnih deželah, pravzaprav po vsem svetu, kjer jih različno tudi poimenujejo. V velikem delu evropskih držav so taki kot pri nas, polnjeni z marmelado, razlikujejo pa se v velikosti, rahlosti, celo zapečenosti in posipu. Povprečen jedec bi le težko ločil med njimi, saj na videz delujejo precej podobno, vendarle pa poznavalci razlikujejo v detajlih. Poljski pączki so med največjimi in najbolj temno zapečenimi, nemški berlinerji so malce manjši in bolj čvrsti, avstrijski imajo manj izrazit krancelj. Drugje je razlika vidna že na prvi pogled – nizozemski olieboliji so bolj podobni našim miškam in navadno vsebujejo še rozine ali sušen ribez. Finski munkki so prav tako manjši kot naši in so polnjeni z marmelado, še najrajši pa imajo prav posebne krofe, ki so polnjeni z mesom. Hja, naj še kdo reče, da pomanjkanje svetlobe v severnih krajih ne naredi svojega tudi v smislu čudaških prehranjevalnih navad! Zanimivo ime imajo tunizijski krofki. Pravijo jim yo-yo in so majhne ocvrte poslastice, ki jih postrežejo z medenim prelivom, v testo pa tradicionalno dodajo sezamovo pasto, ki prinese še bolj poln okus. Še dolg seznam bi lahko našteli, če bi hoteli obdelati vse krofe vseh dežel, zagotovo pa bi nam Američani na smrt zamerili, če se ne bi vsaj malo pomudili in ene rekli o ameriškem krofu.
Ameriški krof za vsak dan
Ameriški donut ima v Severni Ameriki povsem svoje mesto in ugled. Ne le v pustnem času in praznikih, ampak kadar koli in kjer koli. Tipičen je na videz precej drugačen od našega velikana, saj je manjši in v obliki koluta, spoznate pa ga najlaže po spominu iz ameriških filmov, kjer se policisti ali uslužbenci Cie za malico vsaj občasno bašejo z njimi. Taki krofi navadno niso polnjeni, odlikuje pa jih sladkorni ali čokoladni obliv. Obstajata dve različici glede na vrsto testa – eni so narejeni, tako kot naši, iz kvašenega, druga različica je iz neke vrste biskvitnega. Zanimivo so med Američani enako priljubljeni oboji, za vse druge so menda biskvitni še toliko bolj zanimivi, če nam ob priložnosti pridejo pod zob. No, ne glede na testo je jasno – če je srčika naših krofov marmelada, ki se skriva v notranjosti, je bistvo ameriškega v prelivu. Slednje je najbolj pomemben adut in merilo, po katerem krof v pekarni sploh izberemo, po čemer si ga zapomnimo in ne nazadnje kupimo ter pojemo. Zunanji videz je bistvo – ali z drugimi besedami – lepota po ameriško!
- Veseli krofi
- 1,5 kocke kvasa fala za sladko testo
- 1,5 dl mleka
- 1,2 kg moke
- 20 dag jogurta
- 6 dag sladkorja
- 10 rumenjakov
- 4 žlice kisle smetane
- 6 žlic ruma
- 5 žlic olja
- 3 žličke soli
- 2 vaniljeva praška
- 1 pecilni prašek
- lupinica in sok neškropljene pomaranče
- 5 žlic olja
- 3 žličke soli
- 2 vaniljeva praška
- 1 pecilni prašek
- lupinica in sok neškropljene pomaranče
Moko presejemo, kvas fala za sladko testo raztopimo v mlačnem mleku in ga prilijemo k moki. Dodamo rumenjake, kislo smetano in jogurt, sladkor, vaniljev sladkor, pecilni prašek, sok in lupinico pomaranče, rum in sol ter zamesimo kvašeno testo. Najprej mešamo na najmanjši hitrosti, nato na največji. Vmes postopoma dodajamo po kapljicah še olje in mešamo toliko časa, da so sestavine res temeljito povezane in testo postane gladko, svilnato in odstopa od posode. Prestavimo ga na toplo in prekrijemo posodo s folijo, da se ne izsuši, ter pustimo dobro uro vzhajati. Nato ga pregnetemo in damo še enkrat vzhajati – drugič bo vzhajalo precej hitreje. Stresemo ga na pult, pregnetemo in oblikujemo valj. Razrežemo ga na približno 8 dag težke kose, vsakega pa v dlaneh oblikujemo v čim bolj gladke kroglice. Roke le toliko pomokamo, da se testo ne prijema, potem ne dodajamo več moke. Kroglice položimo na pomokano površino na toplo in prekrijemo s prtom. Vzhajane krofe položimo v vročo maščobo z gornjo stranjo navzdol in pečemo približno 3 minute na eni strani v posodi s pokrito pokrovko. Ko se obarvajo, jih obrnemo in pečemo še na drugi do konca ob odkriti posodi. S penovko jih poberemo iz posode, napolnimo še vroče z marelično marmelado in ohlajene posujemo z mletim sladkorjem.
Nekaj krofov okrasimo s čokolado: nad soparo raztopimo jedilno čokolado skupaj z maslom (najboljše je kokosovo) in z njo porišemo krofe ali pa jih cele z eno stranjo potopimo vanjo. Po želji jih še okrasimo s sladkornimi mrvicami.