V dneh pred veliko nočjo domove polnijo vonjave sveže pečenega kruha in sladkaste potice, kar prereže svež, pa vendar oster vonj sveže naribanega hrena, morda zabeljenega s smetano, jajci in/ali naribanim jabolkom. Na častnem mestu že počiva šunka. Otroci s popolno osredotočenostjo iz prej navadnih jajc ustvarjajo barvaste velikonočne mojstrovine. Kajti medtem ko je velika noč ob božiču največji krščanski praznik, prepleten z ljudskimi običaji in verskim obredjem, je hkrati tudi praznik, ko doma zadiši malce drugače. Po štiridesetdnevni skromnosti v hrani in pijači, ki jo je napovedal pokop pusta na pepelnično sredo, se mize zašibijo pod obiljem jedi. Teh niti najboljši jedci običajno ne morejo pospraviti do zadnje drobtinice. V časih, ko je marsikdo primoran gledati na vsak evro, naj nič ne gre v nič, ampak iz ostankov ustvarimo nove poslastice, dobrodošle zlasti v tednu po vstajenski nedelji.
Danes so smetnjaki kljub krizi še vedno polni ostankov neporabljene hrane, a naši predniki, še naši stari starši in morda celo starši, niso zavrgli ničesar. Večinoma so jih k temu prisilile življenjske okoliščine, toda pred veliko nočjo, ko je vsaka jestvina imela tudi močan simbolni, že skoraj magični pomen, ni smelo iti v nič prav nič. Ne voda, v kateri so kuhali velikonočno šunko ali drugo suho meso. Ne kruh, četudi trd in star, ki je že od nekdaj simbol blagostanja, a v velikonočnem času še dodatno dobi pomen. In celo neužitne, a blagoslovljene lupine pirhov ne – te so zakopali ali vrgli v ognjišče ter jih tako vrnili ognju ali zemlji. Iz ostankov velikonočnega žegna, zlasti šunke in kruha, so ustvarjali nove kulinarične dobrote in polnili skledo raznoterih jedi ob velikonočnem praznovanju. Čeprav je marsikatera nato zdrsnila v pozabo, se v zadnjih letih – tako etnolog dr. Janez Bogataj – vse bolj oziramo v preteklost in z začimbo sodobnosti že pozabljene jedi vračamo na slovenski jedilnik. In ko nam bodo šunka in jajca že gledali iz ušes, jih bomo dali na krožnik v novi preobleki. 
Fuje (Goriška brda)
- 50 dag starega belega kruha
- 10 dag sladkorja
- 15 dag rozin
- naribana limonina ali pomarančna lupinica
- 1 vaniljev sladkor
- 1 jajce
- 5–10 dag slanine
- zeleni lističi čebule
Kruh namočimo z juho, v kateri smo kuhali šunko ali kateri drugi kos suhega mesa. Namočen kruh odcedimo in ožamemo.
Slanino narežemo na koščke in jo ocvremo. Nato na njej pocvremo še sesekljane zelene čebulne liste. Vse sestavine v skledi dobro premešamo. Iz mase oblikujemo za palec velike svaljke, jih povaljamo v moki in skuhamo v slani juhi, v kateri smo kuhali šunko. Ko svaljki priplavajo na vrh, jih zložimo na krožnik in ponudimo s kuhano šunko oziroma kuhanim prašičjim plečetom.
(Vir: Janez Bogataj – Okusiti Slovenijo)
Nakelda (slovenska Istra)
zdrobljen star kruh (krušne drobtine, drobtine pince, sladkega kruha, nasekljani koščki pršuta ali pancete. nariban ovčji sir ali parmezan, jajca (na 1 kg drobtin 5 jajc), rozine, oljčno olje, svež ali posušen šetraj, ščepec soli, poper, kokošja juha
V skledi zmešamo krušne drobtine, ovčji sir, koščke pršuta ali pancete (to lahko nadomestimo s sesekljanimi ostanki šunke), jajca in rozine. Zmes zabelimo z na oljčnem olju pocvrtim sesekljanim šetrajem. Dodamo nekaj žlic kokošje juhe, sol in poper ter dobro premešamo. Iz nastale mase oblikujemo približno 7 centimetrov dolge svaljke, ki jih kuhamo v slanem kropu ali juhi, dokler ne priplavajo na površje.
(Vir: Janez Bogataj – Okusiti Slovenijo)
