Tako je, ko kar naenkrat dozori cela flota bučk na vrtu, da ne vemo več, kam bi z njimi, in potem v velikih košarah krožijo med sosedi, sorodniki in prijatelji. V takšni situaciji pomaga, če si še enkrat ponovimo vse koristi, ki jih ta zelenjava prinaša, ali se na novo poučimo o njih. Potem se nam utegne zgoditi, da se bomo celo zelo potrudili na široko odpreti jim duri v lastno kuhinjo, da ne bi vsega tega zdravja in blagodejnih učinkov po nepotrebnem metali stran. Še posebno če so bučke iz domače in zaupanja vredne »reje«, potem res ne gre odlašati, da sprejmemo ponujeno košarico dobrot in ji naredimo prostor v tedenskem jedilniku. Naslednja možnost za tovrstno poceni čiščenje organizma bo kakopak šele naslednje poletje.
V poletnih mesecih govorimo o tistih mladih, navadno zelenih in podolgovatih bučkah. V splošnem namreč ločimo med poletnimi in zimskimi sortami buč, ki si mesto s kumarami, melonami in lubenicami delijo v skupini bučnic. V nasprotju z melono ali lubenico prave bučke nimajo izrazito sadne arome, so pa tudi lahko zelo sladke. Poletne vrste so po naravi manj sladke in primernejše za slane jedi, barvite zimske buče pa so slajše in se dobro podajo v sladice. Najbolj priljubljene in razširjene poletne bučke prihajajo iz vrst zucchini, ki so podvrste od temno zelenih do živo rumenih. Zorijo od julija do avgusta, za v lonec pa se jih trga pri velikosti od 15 do 20 centimetrov v dolžino, saj so tedaj semena še vedno mehka in nedozorela. Najokusnejše so tiste, ki ne presežejo te velikosti, saj so v tem primeru res mlade in se jih navadno tudi še drži svež cvet. No, da ima človek mlade in sveže bučke vedno na dosegu roke, jih je zagotovo najpametneje gojiti na domačem vrtu. Gojenje ni težavno in je primerno za začetnike vrtnarje pa tudi časa vam ne bo veliko vzelo, saj se bučke širijo in rastejo kar same od sebe, zgolj z nekaj zalivanja in skoraj brez nadležnega pletja. In še nekaj – če boste enkrat gojili bučke sami, potem jih ne boste nikoli več kupovali v trgovini, verjemite. Sočni mehki plodovi s kremastim okusom imajo namreč le malo skupnega s pogosto usnjatimi in celo nekoliko grenkimi plodovi, ki jih včasih dobimo v trgovinah. Nabiranja bučk se je najbolje lotiti z ostrim nožem, saj lahko z vrtenjem in vlečenjem plodov poškodujemo rastline. Z rednim odstranjevanjem plodov boste spodbudili rastline k tvorbi novih cvetov. Poleg plodov pa lahko pri bučkah za kuho uporabite tudi cvetove.
Za vitalnost
Bučke sestavlja večinoma voda (90 %), preostalih 10 odstotkov pa predstavljajo vlaknine, vitamini (A, B1, B2 in B6 ter vitamin C in E) in minerali – ti so vzrok za bazično naravo bučk, ki predvsem zaradi magnezija, kalija in kalcija velja za nevtralizatorja kislin v telesu. Na takšen način na primer tudi zmanjšujejo moč sečne kisline oziroma preprečujejo nastanek ledvičnih kamnov, urejajo prebavo, delujejo diuretično, odstranjujejo strupene snovi iz telesa, znižujejo telesno temperaturo, poleg tega pa uravnavajo krvni tlak in sladkor ter močno razbremenijo delovanje žleze trebušne slinavke. In vse to v tistih pičlih preostalih desetih odstotkih, ki bučko ločuje od čiste vode. No, prav zaradi obilice vode so bučke hvaležna hrana za debeluščke, ki bi radi izgubili kak kilogram ali dva. Kalorična vrednost srednje velike buče namreč znaša le malo več kot grižljaj peciva, njena nasitna vrednost pa je precej velika zaradi ugodne vlakninske strukture. Ker se velik del zaželenih snovi skriva v lupini, se nikar ne trudite z lupljenjem, pač pa se navadite jesti neolupljene. Seveda le takrat, ko so domače in neobdelane s pesticidi, sicer jih je včasih vseeno bolje olupiti in se s tem znebiti največjega deleža skritih pesticidov in menda celo ostankov voska, s katerim površino obdelajo za daljšo obstojnost.
Uporabnost v kuhinji
Glavni atribut buč je njihova neizmerna uporabnost v kuhinji, saj imajo izjemno nevsiljiv okus, ki se poda skoraj h kakršni koli mešanici začimb ali okusov. Rumene vrste podolgovatih bučk so v splošnem okusnejše in mehkejše in jih lahko uživamo tudi presne, na primer v solati. V kulinariki je zelo cenjena rumena skupina z ukrivljenim vratom ter z značilno kljuko na eni strani. Ta buča ima bolj kompaktno strukturo, zato je primernejša za jedi, pri katerih naj kosi ohranijo obliko. Čeprav so bučke v splošnem podobne kumaram, jih po navadi ne serviramo surovih, saj najbolj slastno aromo razvijejo šele, ko so kuhane ali pečene. Podobno blagodejno na okus vpliva druženje z drugo zelenjavo, kot so denimo paradižnik, paprika, čebula, česen, peteršilj. Pri vsem skupaj je izredno hvaležna lastnost še količina, v kateri dozorijo, saj buče niti najmanj niso začimba, pač pa vrtnina za uporabo na veliko. Blag in prilagodljiv okus v kombinaciji z lahkotnostjo, ki jo pustijo v našem želodcu, sta naravnost idealna osnova za samostojne jedi. Saj veste, kako je poleti, ko jih – v nasprotju s kakšno drugo nehvaležno in delikatno vrtnino – kar naenkrat hvaležno dozori za celo košaro in si potem razbijamo glavo, kako jih vključiti v vsakodnevni jedilnik. Bučke v omaki, bučke pečene, bučke polnjene in gratinirane, bučke ocvrte, bučke na žaru, bučna juha, bučni pire. In na koncu jih sploh ni težko porabiti pa tudi prenajemo se jih z nekaj domišljije ne!
