V Evropo je prišel iz Južne in Srednje Amerike. V Sloveniji smo ga začeli gojiti šele v 17. stoletju. V srednjem veku si je fižol prislužil naziv meso ubogih, saj so po njem posegali predvsem reveži, ki si niso mogli privoščiti mesa. Največ običajev, povezanih s fižolom, poznamo v Prekmurju in Beli krajini – na mleku ali vodi kuhan fižol je nekoč veljal za postno jed.
Slovesa manjvrednega živila se je fižol že davno otresel, danes velja za nenadomestljivi del naše prehrane. Gre za skupino rastlin, ki so presenetljivo odporne proti vremenskim razmeram, iz zemlje vsrkajo le malo škodljivih snovi, pa še te se skladiščijo le na površini stroka in jih lahko odstranimo s temeljitejšim izpiranjem. Njegova odlika je, da ga lahko uživamo skozi vse leto, saj ga je preprosto skladiščiti – naj bo sušen, konzerviran ali zamrznjen. Ne smemo ga uživati surovega, saj lahko povzroči alergično reakcijo.
Priporočljivo za diabetike
V nasprotju s splošnim prepričanjem ima fižol višjo vsebnost hranil od večine zelenjave; ima izjemno visoko vrednost beljakovin in mineralov, kot so magnezij, kalij in železo, omenimo še mangan, ki spodbuja rast las, in molibden, ki uravnava presnovo. Kar 55 odstotkov semena predstavljajo v škrobu spravljeni ogljikovi hidrati, kar fižol uvršča med zelenjavo z visoko energijsko vrednostjo. Lupina je v glavnem iz celuloze in zato neprebavljiva. Med vitamini velja omeniti vitamina C in D ter posamezne vitamine iz skupine B. Uživanje fižola zmanjšuje tveganje za razvoj raka ter ščiti pred boleznimi srca in ožilja. Tudi tvorba črevesnih polipov ali ademov je pri ljudeh, ki ga redno uživajo, opazno nižja. Njegove najbolj cenjene učinkovine pa kljub temu ostajajo vlaknine, ki uspešno nižajo vsebnost holesterola v krvi in preprečujejo, da bi se raven sladkorja po obroku prehitro dvignila. Prav zato je uživanje fižola priporočljivo za ljudi s sladkorno boleznijo, odpornostjo proti inzulinu ali s hipoglikemijo.
Tvorba odbijajočih plinov
Vsi, ki smo že kdaj jedli fižol, smo se soočili z ne preveč priljubljeno posledico tega početja – pospešeno tvorbo črevesnih plinov. V resnici je tovrstno sproščanje plinov zdravo za nas, saj pozitivno vpliva na sestavo in vitalnost črevesnega ekosistema. Večina ljudi to naredi približno 14-krat na dan, kar je okoli pol litra plinov: slabo polovico tega pogoltnemo z dihanjem in govorjenjem, 40 odstotkov predstavlja ogljikov dioksid, ki ga izločajo bakterije v črevesju, za smrdljivost pa poskrbi preostalih deset odstotkov, gre za mešanico vodika, metana, žveplovih spojin, amoniaka, vodikovega sulfida, dušikovih spojin indolov in skatolov. Vetrovi nastajajo v glavnem med presnavljanjem oligosaharidov (laktoza in saharoza), ki jih telo samo ne more prebaviti in vsrkati, zato pripotujejo do debelega črevesa, kjer se jih lotijo bakterije. Črevesni plin je stranski proizvod bakterijske razgradnje teh oligosaharidov. Največ plinov menda pridelamo z uživanjem limskega fižola, najmanj pa z uživanjem azuki fižola. Vegetarijanci praviloma proizvajajo več plinov kot tisti, ki jedo tudi meso.