Makaroni so, kot vemo, ena najbolj razširjenih oblik testenin južnoitalijanskega izvora, makroni pa so slaščica, ki bi jo radi imeli za svojo tako Italijani kot Francozi, lonček pa pristavljajo še Belgijci.
Resnični izvor teh okroglih krhkih piškotov, narejenih iz mandljev – lahko tudi lešnikov ali kokosa –, sladkorja in jajčnega beljaka, je skrivnosten in obdan z legendami. Izvirna receptura je zagotovo italijanska, za kraj, kjer naj bi jih prvi začeli izdelovati, pa se potegujejo tako renesančne Benetke kot Toskana v času Katarine Medičejske. Kakor koli, makroni so se najbolj priljubili Francozom (fr. macarons), ki jih od začetka prejšnjega stoletja izdelujejo v najrazličnejših okusih. Nekateri menijo, da so najboljši doma v Nancyju, večina prisega na Pariz. Med drugimi jih je v prestolnici na Rue Royale, le nekaj korakov od trga Concorde, začel ponujati tudi Louis Ernest Ladurée, potem ko je leta 1862 ustanovljeno pekarno preuredil v imenitno slaščičarno in čajnico. Za to odločitvijo utemeljitelja družine, najzaslužnejše za današnji ugled makronov, je stala žena Jeanne Souchard, saj je računala tudi z ženskimi obiskovalkami, ki v kavarnah in pivnicah niso bile dobrodošle.
Za velik tržni uspeh že v preteklem stoletju pa niso bili odločilni morda novi okusi ali barve, temveč predvsem na prvi pogled nič kaj osupljiva ideja, ki se je porodila pred dobrimi šestdesetimi leti, da so namreč začeli iz piškotov, kakršne so pri hiši izdelovali že več rodov, sestavljati barvaste sendviče: po dva od zunaj hrustljava, v notranjosti pa mehka, peresno lahka makrona so zlepili z različnimi gostimi kremami in želeji, ki so jim dodajali različne okuse: po čokoladi, kavi, karamelu, malinah, jagodah in borovnicah, rabarbari, ingverju, vanilji, sezamu, vrtnicah ter različnih vrstah domačega in eksotičnega sadja, oreščkih ... V prefinjenem sozvočju z okusom in vonjem kreme so seveda morale biti tudi barve samih piškotov. Ali pa je bil morda vrstni red pri kombiniranju obraten: najprej piškoti določenih barv in okusov ter nato krema z ustreznim poudarkom, pri čemer pa mora biti vezna plast vedno ravno prav debela oziroma tanka in vlažna, da ne prepoji krhkega dna in pokrova piškotnega sendviča.
Pierre Desfontaines, pranečak Louisa Ernesta Laduréeja, potomca ustanovitelja družbe Ladurée, je zaslutil priložnost in pospešil proizvodnjo. Ni se zmotil, saj se je po letu 1997, ko je družba Ladurée dobila nove lastnike, skupino Holder, ki je ohranila častitljivo ime, zgodba o uspehu makronov v sendvičih nadaljevala. Pariz je dobil temeljito prenovljeno čajnico s slaščičarno in z restavracijo na Elizejskih poljanah, prva na tujem pa je leta 2005 odprla vrata v londonski četrti Chelsea. Pred nekaj meseci je družba slovesno odprla najnovejšo poslovalnico zunaj Francije, na svetovljanski aveniji Madison na Manhattnu v New Yorku.
Ta naslov je seveda še precej bolj oddaljen, kot je Pariz, zato je najbrž marsikoga, ki se je z makroni rad posladkal na tujem, potolažila ugotovitev, da je v zadnjih letih, ne sicer Laduréejevih, vendar pa po francoskem receptu izdelane makrone mogoče dobiti tudi v nekaterih naših slaščičarnah in delikatesah, ki znajo prisluhniti svetovnim trendom. Kadar ni dovolj časa ali poguma za ne ravno preprosto domače ustvarjanje penastih piškotov, jih torej lahko tudi kupimo. V Ljubljani na primer v slaščičarni Dulcis, kjer so jih menda imeli prvi pri nas, v Zvezdi ter po novem celo v McCaféjih McDonaldovih hitrih restavracij. Že narejene dobivajo iz Avstrije, rečejo pa jim mccarons.
