Ljubitelji peke v naši deželici imamo mafine kar v čislih, vendar je treba priznati, da kljub razširjenosti receptov in peke mafinov nasploh tradicija ne sega kaj več kot desetletje ali dve v preteklost. Je pa res, da so v tem kratkem času mafini osvojili mlado in staro in se vtihotapili v naš vsakdan. In od kod so se vzeli? Menda so bili najprej angleški, ki so si pot nato utrli v daljno Ameriko, se tam navzeli ameriškega stila, dobili novo preobleko ter obkrožili svet povsem na novo. Ampak poglejmo najprej, kakšna je bila njihova prvotna oblika.
Angleški mafini
Angleški mafini pravzaprav nimajo veliko skupnega z obliko in okusom tistih kolačkov v papirnatih srajčkah, ki jim večina reče mafinčki in jih jé za zajtrk ali malico. Angleški so pač bolj tradicionalni, starejši in resnejši primerki svoje vrste, ki bolj kot na igriv prigrizek spominjajo na kruhove bombice. V resnici so to nekakšni kruhki iz kvašenega testa, pogosto pripravljeni in popečeni na hitro, z dodatkom mleka in nekaj več maščobe, ki so jih v preteklosti angleške gospodinje pekle na železnih ploščah štedilnikov. Od tod tudi tipična sploščena oblika in na obeh straneh zapečen videz kruhka z videzom diska. Pri tradicionalnih angleških mafinih gre le redko za sladko testo, ampak Angleži kruhek naknadno prerežejo in stranici namažejo z maslom, marmelado, pašteto …
Angleški mafini so postali znani in popularni v 18. stoletju. No, nekaj podobnega so sicer Angleži poznali že v 11. stoletju, vendar takrat ni imelo ne imena, ne ugleda, niti priljubljenosti, ki so jo pozneje osvojili ti ploščati kruhki. Domnevno so ime dobili po podobnosti z nemškimi kolački Muffen, po drugi teoriji pa naj bi ime prihajalo iz francoskega imena za mehki kruh moufflet. Angleži jih najraje jedo za zajtrk ali ob popoldanski čajanki, in sicer skoraj vedno prerezane, včasih popečene kot toast in namazane s sladkimi namazi. Kot so bili priljubljeni v obdobju meščanske revolucije, tako so v Angliji znova prišli na dober glas in jih je mogoče dobiti v vsakem marketu, medtem ko je skorajda povsod drugod po svetu ime muffin rezervirano za ameriško različico kolačka, ki namesto kvasa vsebuje pecilni prašek in tudi po videzu z angleškim nima kaj veliko skupnega.
Novodobni mafini
Najmočnejše korenine modernega mafina segajo prek oceana v Ameriko, od tam pa se je hitro in zanesljivo razširil v sladkih in slanih različicah povsod po globalni vasi sveta. Značilnost ameriških mafinov je, da so jih kmalu začeli izdelovati kot končni izdelek, torej z dodatki, kot so rozine, marmelada, orehi, čokolada, suhe fige in podobno. Tovrstnih mafinov torej ni treba dodatno mazati, kot to velja za angleške. Peče se jih v posebnih modelčkih, v katerih masa naraste v kipeč kolaček, ki navadno konča v papirnati srajčki in je tudi zato najbrž med bolj prepoznavnimi in univerzalnimi prigrizki, čeravno je število receptov in okusov po drugi strani med najbolj zastopanimi nasploh. O priljubljenosti mafina pričajo tako številne kuharske in slaščičarske knjige v mnogoterih jezikih, ki so v zadnjih letih napolnile knjigarniške in spletne police.
In zakaj jih imamo tako radi? Verjetno zato, ker so tako preprosti in hitri za pripravo, ker umažemo pri tem veliko posode in ker recepti dovoljujejo dodajanje vrste sestavin in torej skoraj popolno personifikacijo lastne peke teh prigrizkov. Poleg tega je mafin kar najbolj priročen prigrizek, ki ga zlahka vzamemo za malico v šolo ali službo, na smučanje ali drsanje. Ker navadno tiči v papirnati srajčki, ga pri jedi skoraj ne drobimo, si ne mažemo rok in ga lahko pohrustamo kar za računalnikom. In da ni pretiranih skomin za večne lakotnike, je količinsko ravno pravšnje mere za malico oziroma si to preprosto lahko odmerimo po njihovem številu. Skratka, pravi novodobni ljubljenec za hitro življenje, malo časa, ležernost in razvajen okus.
Borovnice, čokolada, parmezan ali dimljeni losos
Recept za mafine ni ravno znanstvena fantastika kulinarike. To je mešanica moke, jajc, maščobe, ščepca soli in žličke pecilnega ter nekaj vode ali mleka ... Vse drugo je stvar želja in okusa posameznika. Tako rekoč prosta improvizacija. Seveda vsak mafin lahko obrnete na sladko ali na slano, odvisno od tega, katere sestavine imate namen dodajati. Menda je res, da so bolj razširjeni tisti s sladkim pridihom, vendar jim hitro sledijo tudi slani z vsemogočimi čudaškimi dodatki. Med najbolj široko zastopanimi so zagotovo z dodanimi koščki čokolade ali borovnicami, pri slanih različicah pa prednjačijo sir, skuta, parmezan, zelenjava ter celo morski sadeži.
Obstajata dva osnovna načina priprave. Pri prvem vse suhe sestavine (na primer sladkor, moko, pecilni prašek) zmešamo v eni in vlažne (na primer jogurt, olje) v drugi posodi. Nato obe masi združimo, vendar moramo to storiti zelo rahlo (kuhalnica naj bi zaokrožila 10- do 15-krat). Po drugi metodi zmešamo sladkor in maščobo (zmehčano maslo ali olje), nato vmešamo jajca in za tem postopno dodajamo vlažne in suhe sestavine. Od dodatnih sestavin, naj bodo sladke ali slane, je odvisno tudi, koliko vode ali mleka bomo morali naknadno dodati v testo. Nekateri dodatki, kot so sadje, skuta ali smetana, pač zahtevajo manj dodatne tekočine za enako viskoznost testa, medtem ko je pri bolj suhih dodatkih včasih treba doliti nekaj več tekočine za pravo gostoto. Improvizacija pri peki mafinov v nobenem primeru ne bi smela biti pretrd oreh, saj človek hitro pridobi občutek za testo in njegovo domnevno pravo gostoto, ki jo je mogoče uravnavati že samo s količino moke.
