OKUSI ITALIJE

La madia, Licata

Objavljeno 05. avgust 2013 15.10 | Posodobljeno 05. avgust 2013 15.12 | Piše: Jože Splichal

Sicilija ima tri gostilne z dvema zvezdicama najbolj znanega vodnika Michelin.

Foto: Hana Splichal

Licata leži na sicilski mediteranski obali, med Gelo, za katero pravijo, da je najbolj mafijsko mesto na otoku, in Agrigentom. Mestece na obali, stisnjeno pod hrib, na katerem se šopiri grad iz 16. stoletja, je pravzaprav najbolj znano po restavraciji La madia (krušna skrinja), eni od treh na Siciliji, ki jim je vodnik dodelil dve michelinki. Pino Cuttaia je doma prav tam, vrnil se je v domače kraje. Z ženo Loredano in s tremi sinovi je odprl gostilno po svojem navdihu. Pravi: »Moje vodilo je preprostost. Združiti kreativnost s preprostostjo okusov, sestavin in tehnik. Ponuditi novo sicilsko kuhinjo, ki izhaja iz tradicije arancinov, mandljev, kuskusa, kanolov ...« Ima svoje ribiče, svoje kmete – in svoje okuse, ki so – fantastični.

Dobro je vedeti

Ristorante La madia

Pino Cuttaia

Corso Filippo Re Capriata 22

Licata (Agrigento)

tel.: 0039 0922 77 14 43

e-naslov: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.


urnik

poleti od 12. do 15. in od 20. do 23. ure, zaprto ob torkih in nedeljah opoldne

sedeži

26

degustacijski meni

da, šest hodov in dodatki 95 evrov, brez vina

vinska klet

700 etiket

kreditne kartice

vse razen dinersa

Združiti kreativnost s preprostostjo okusov, sestavin in tehnik

Začeli smo z majhnimi prigrizki: picaiolo z dimljeno polenovko, s čebulo in paradižnikom, s krompirjevo peno, z grisinom. Ter z ekološkim hladno stisnjenim oljčnim oljem, ki je omamno dišalo, tako kot nekaj vrst pravkar pečenega kruha.

Na naslednjem krožniku: majoneza iz tunove botarge, paradižnikova marmelada, rdeča čebula kot sorbet. Potem je prišla hobotnica na krokantu s čičerkino kremo, kaprami, vongolami in dagnjami v peteršiljevi omaki.

Po hobotnici pa sipa na belo, kuhana v jajčni lupini, ki je imela prav jajčno konsistenco, na krožniku pa še sipino črnilo in skuta (ricotta) z limono.

Naslednja Pinova domislica: iz biološko pridelanega riža je naredil gobo z ribjim (trilja) ragujem. Vse skupaj je dal v pečico in potem na krožnik pokapljal osnovo od pečenja in ribjo juho. Za glavno jed je bil tun s krompirjem in z divjimi zelišči ter mandlji za dišavo.

Pred sladkim finalom nekaj, česar na Siciliji vsekakor ne smete izpustiti: granita, tokrat z robido in briošem. Potem pa kanoli, polnjeni s sladoledom iz 20 let starega sladkega vina marsala, pomarančno marmelado in skuto. (Cannoli so nekakšne sveže, hrustljave cevčice iz ocvrtega testa, navadno polnjene s skuto in kandiranim sadjem). In še ena sicilska uspešnica: kasata (cassata je mešanica skute, sladkorja, kandiranega sadja in čokolade z okusom vanilje in likerjem maraskin, ujeta v biskvit.) In čisto na koncu, namesto kave: domač kavni sladoled na palčki.

Kaj pa vina?

In vina? Pili smo dve beli sicilski vini. Najprej Scurati, grillo letnik 2012. Grillo je avtohtona bela sorta vinske trte, ki raste predvsem na vzhodu otoka, iz nje pridelujejo marsalo. In potem s posestva La Lumia, ki ima 40 hektarov vinogradov v okolici Licate, še eno avtohtono belo vino – insolia letnik 2011. Če je bilo prvo malo barikirano, je bilo drugo bolj sveže, pitno.

Deli s prijatelji