Prekaljeni kuhar Sergio Vuk se rad spominja zlatih časov portoroškega turizma in let v tamkajšnjih hotelskih kuhinjah. Te je nato zamenjal za restavracije, prehodil je dolgo pot, a se na njej ni izneveril tradiciji. V Tartinijevi hiši se poklanja stari piranski kuhinji in tradiciji solinarstva. Na stenah visijo fotografije solin, na tisti iz leta 1959 je kot kratkohlačnik tudi on. Nenehno išče stare okuse, nekaj jih pomni še iz otroštva, tipično piransko oziroma istrsko hrano pa postreže s kančkom italijanskega in francoskega pridiha.
Za pozdrav nam je poslal iz kuhinje popečene škampe, zavite v slanino iz prašičjih ličnic oziroma podbradka. Podobna je panceti, le da ima bogatejši okus, najdemo jo tudi v vsaki pravi carbonari, mimogrede navrže chef, ki se rad sprehodi med mizami. Obetaven začetek, saj je sladkobnost sočnega škampa nadgradil okus slanine, vse pa je povezala mineralnost pečene rukole. V kozarec so nam nalili hišno malvazijo Ferran&Rupnik s Svetega Petra, letnik 2015. Uglajena malvazija s prijetno svežino in aromami cvetja, rumenega jabolka, vinogradniške breskve in mandlja se je odrezala tudi z dolgim pookusom po rumenem sadju. Čeprav imajo na vinski karti nekaj velikih imen, iščejo predvsem manjše, neznane vinarje.
Polenovka na belo je s prepoznavnim, konkretnim okusom lovila ravnotežje s kuhano in popečeno polento. Topli grižljaji so božali grlo, in čeprav je jed nasitna, smo jo z lahkoto zmazali. Poskusili smo več vin, a se je tudi pri tem tradicionalnem krožniku pokazalo, da avtohtono jed najbolje podpre avtohtono vino. Tako smo ostali kar pri hišni malvaziji, ki je s svojo sadnostjo dopolnila okus všečnega krožnika. Pa še denarnica nam je bila hvaležna, saj je cena zelo ugodna, 1,20 evra na kozarec.
Kapesante na žaru niso poškropili le z oljčnim oljem, ampak tudi z malvazijo. Ker je v kuhinji niso mrcvarili, je obdržala pristen, nežen okus. Zato pa je s celo paleto okusov postregel hladni sipin kapučino z botargo. Res škoda, da ga Sergio ne ponuja vsak dan, saj nas je očaral. Osnova so koščki sipe v črnilu, nanjo nabrizgajo kremo iz krompirjevega pireja in posujejo z botargo, ki jo Sergio suši sam. Konkretna sipa in nežni mlečni pire sta idealen par, naribane sušene ribje ikre, k sreči ne preslane, dodajo aromatičnost, preplet prefinjenih, avtorsko dodelanih okusov pa navduši še tako zahtevnega gosta.
 |
Vrsta ponudbe: restavracija
|
Fuže delajo sami, ko krožnik prinesejo na mizo, Sergio nanj bogato nariba črni ali beli tartuf. Ko zadiši po restavraciji, se prav nič diskretno obračajo glave – tistim, ki so že siti, je žal, ker niso naročili tartufov, tisti, ki se šele odločajo, kaj bodo jedli, pa bliskovito zaprejo jedilni list in jih naročijo. Prav fuži s tartufi so eden izmed najbolj priljubljenih krožnikov, mi smo jih naročili s škampi. Lep, dodelan krožnik, bogat tako s škampi kot tartufi, smo s slastjo pospravili.
Zato pa riba v škartocu s krompirjem ni bila najbolj po našem okusu. Ko smo ga razvezali, so na nos udarile močne vonjave. Orada je bila nežna, blaga in sočna, dodatki pa so njen okus prekrili. Črne in zelene olive, češnjevec in sušeni paradižnik, artičoke, pinjole … Včasih je preveč dobrega preveč, a to je že stvar osebnega okusa. Sicer je riba v škartocu poleg tartufov težka artiljerija v Tartinijevi hiši, saj je pri gostih zelo priljubljena.
Sladice delajo vsak dan sproti, zato se nikoli ne ve, s čim se boste lahko posladkali. Čokoladna torta brez moke, posuta z mandlji, je Sergijev recept, kaj več pa ni bil pripravljen razkriti. Sklad svežine in sladke čokoladne grenkobe z vaniljevo kremo je bil sicer blagodejen, a nas ni dvignil v višave. Zato pa nas bo okus sipinega kapučina še dolgo spremljal!
Dobro je vedeti
- La Bottega Dei Sapori
- Sergio Vuk
- Kajuhova 12, 6330 Piran
- Tel.: +386 (0)31 684 022
- E-mail: Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Potrebujete Javascript za pogled.
- urnik: Od torka do nedelje od 11. do 22. ure, ob ponedeljkih zaprto.
- degustacijski meni: Po dogovoru.
- vinska klet: 50 etiket.
