Moj najljubši prostor v hiši je seveda kuhinja. Od nekdaj. Zdi se mi, da sem se rodila v kuhinji, odraščala nekje pod mizo ali med lonci. Kuhinja je srce doma. Imela sem to srečo, da sem zgodnje otroštvo živela v zadnji hiši v majhni vasi ob reki. No, ni bila hiša, bila je hiška z verando, z dvema sobama in čudovito kuhinjo na sredi, s štedilnikom na drva, kotličem, skozi okno pa je bil razgled čez polja do konca sveta. Tam se je kuhal zajtrk, pekel kruh, zamesila potica, razvleklo testo za rezance, pod pokrovko je brbotalo kosilo in tam smo bili do večerje in še dlje. Moje otroštvo ne bi moglo biti lepše. Ko sem šla od doma, sem zato hrepenela po kuhinji. Takoj ko se je pokazala priložnost, sva s prijateljico, mojo cimro, najeli sobo. Edino vprašanje, ki sva ga imeli, je bilo – ali lahko kuhava. Lahko! Sobica je bila v pritličju, pod vrati je pihalo in na oknih so se delale ledene rože, ampak nikakor ne bi zamenjala za življenje v internatu. Imeli sva kohar, električno ploščo, mislim, da je bilo darilo moje tete. Ne spomnim se, kaj sva imenitnega kuhali, a sva se vsekakor nenehno vrteli v tistem kotičku, kjer je bilo še najbolj toplo. Vsaj občutek je bil takšen. Ko sem pozneje, še v študentskih letih, dobila svojo čisto pravo kuhinjo, sem bila presrečna.
Bila je majhna, bolj kuhinjski kotiček, in prazna, kar me je zelo veselilo, saj sem si jo lahko opremila po svojih željah. To so bili časi, ko smo si stanovanjca opremljali na kosovnem odpadu, s čopičem in barvami in glasbeno podlago precej naglas. Moja prva kuhinja je tako postala kreativno rdeča. Imela sem rdeče keramične krožnike in skodelice, rdeče pogrinjke in celo rdečo ponev. In ko sem zadnjič brskala po globokem predalu kredence, kjer je vse razen papeža, bi rekla moja stara mama, sem jo našla – emajlirano rdečo ponev z dvema levoma na spodnji strani, prepoznaven znak emo posode, še Made in Yugoslavia. Preživela je moje študentske in poznejše selitve, na kupe ponev, ki so se zvile, spraskale ali polomile ročaje. Rdeča ponev pa je kljub letom še vsa lepa in vesela, da skupaj kuhava.
Šalotka
Ni le majhna čebula, razen po velikosti, prepoznamo jo tudi po značilni obliki, ki je, odvisno od vrste, podolgovata ali po eni strani sploščena, ker je rasla v šopku. Rdečkaste, delikatesne šalotke so lahko v notranjosti vijolične. Po okusu je malo drugačna kot čebula, ni tako ostra, vendar bolj izrazita in aromatična. Z eno majhno šalotko tako dobimo toliko esence kot od velike čebule.
Rdeča ponev (za dva)
- rdeča pesa
- nekaj manjših korenčkov
- šalotke ali drobne rdeče čebule
- malo brokolija
- par listov ohrovta
- majhen por, divji česen ali kaj podobnega
- dva klobuka gob šitak (ni nujno)
- sol
- oljčno olje
Pripravimo zelenjavo. Rdečo peso olupimo in narežemo na recimo osminke. Korenček ostrgamo in po dolgem prerežemo, res majhne pa pustimo kar cele. Olupimo čebulice in nasekljamo por oziroma divji česen. Brokoli razdelimo na cvetke, kocen pa narežemo. Ohrovtu izrežemo debelejše žile, nato ga narežemo na široke trakove. Narežemo tudi klobuke šitak, betke zavržemo.
V večji ponvi segrejemo oljčno olje in na njem na hitro popražimo rdečo peso, korenček in čebulo. Dodamo por, ohrovt in kocene brokolija, solimo, zalijemo z zelo malo vode, zmanjšamo temperaturo in pokrito dušimo dobrih deset minut. Zdaj dodamo v ponev še cvetove brokolija in gobe, prilijemo še malo vode, če je treba. Ko je rdeča pesa mehka tako, kot si želimo (bolj ali manj al dente), ponev odkrijemo, da izpari tekočina.
Rdeča ponev je samostojna jed, lahko pa jo za obilnejši obrok ponudimo z ajdovo kašo ali kuskusom, jedli pa smo jih tudi z domačimi, še toplimi čapatiji (tanek indijski kruhek).
