Sloviti razsvetljenec in jezikoslovec Valentin Vodnik je bil duhovnik, tako kakor njegov nekoliko mlajši sodobnik Casanova. Poleg ljubezni do domovine, znanja in kuhinje pa nista imela nič več skupnega. Valentin naj bi bil po pričevanju sodobnikov resen in skromen, čeprav je bil duhovit in naklonjen spoznavanju sveta ter narave, tako na miselni kot znanstveni in seveda duhovni ravni. Temelj svojih raziskav je posvetil slovenskemu jeziku in tradiciji, ki ju je dojemal kot del širše evropske in slovanske skupnosti, takšen smisel za splošno in vsakdanje pa najbolje odseva v njegovih Kuharskih bukvah, tiskanih v Ljubljani 1799., kuharici, ki po svojih temeljnih sestavinah spominja na delo Marxa Rumpolta; Vodnik je namreč po nemških in evropskih zgledih, tako kakor njegov renesančnih predhodnik po italijanskih, poskušal ustvariti slovensko kuharico, a v povezavi z nemškimi koreninami s slovensko tradicijo, pri tem pa razsvetljensko podučiti bralce, najprej pa bralke, ki jim je knjigo tudi posvetil, o recepturah, živilih, ki so se šele prebijali na slovenske mize, običajih in takratnem posodju.
Prizadeval si je za prevajanje
Pa seveda o kulinaričnih metodah in terminologiji, ki jo je Vodnik pogumno, a presenetljivo elegantno in sodobno prenesel v slovenščino. Prizadeval si je za prevajanje in sistematizacijo germanizmov, italijanizmov, francoskih in angleških nazivov v materni jezik, zato da bi odprl vrata evropske in narodne kuhinje ter ponudil priložnosti, da se sorazmerno nerazumljivi recepti poenostavijo in postanejo dostopni njegovim sonarodnjakom in sodobnikom.
Moderni Vodnik
Vodnik je bil moderen človek svoje dobe, ki je takrat odkrivala nove svetove: bogato znanje je prilagodil dokaj konzervativnim sferam takratne okolice. Odprl je vrata vsakdanji in resnični samozavesti, kakor je odprl vrata slovenski kuhinji, posebno pa kranjski, ki ji je utrdil korenine in ki je z njim postala majhna gastronomska posebnost srednjevropske pa tudi mediteranske kulture. In to na prav poseben in enkraten način, kot tudi jasno in skromno piše v predgovoru knjige, kjer toplo in nežno nagovarja ženski obraz kuhinje ter od svojih Slovenk neposredno zahteva, da mu pomagajo v njegovi pionirski nalogi in skupaj z njim krenejo v pustolovščino lastnih okusov in dišav: »Ne le samo navada, ampak tudi spodobnost je, da ženske kuhajo. Žene so skrbnejše za snalažljivost, iz njihovih čednih rok je vse prijetnejše, one se znajo urejnejše obračati, imajo bolj ojster pokus, bistrejši poduh za razločiti, kaj je boljše, kaj zdravejše. Moškim naj ostane učena zdravilska kuhinja v apotekah. Kuharji so preveč brihtni hotili biti, ženske premijstriti. Ali kaj je iz tega ostalo? Oni su znajdli umna mešanja, ali nevarna za zdravlje; pred zavitimi inu komaj zastopljivimi besedami vpetljali(so) eno silno čredo nezdravih jedil; s ptujimi imeni (so) kuhinjski jezik Nemcem inu Slovencem zmešali tako daleč, da nam dandanašnji skoro inu ni mogoče vnanje kuharske bukve zastopiti ... Torej sam si prizadel začetek ene kranjske kuhinje v roke dati mojim rojakinjam. One imajo čast, da so narejavke zdravih, dobro dišečih inu snažnih jedi; tedaj ih nagovorim: storite tudi ve čast vaši kuhinji, da boste v lastnem slovenskem jeziki zastopile, govorile inu othranile. Ako nisam morebiti vse prav po krajnskem zadel, boste ve popravile inu za en drugi prihodnikrat povedale, kaj imam prenerediti, kadar se budo te bukve drugič natiskavale. Slednja umetnost ima svoje lastne besede; tudi ve imate svojo vižo kuhinjske stvar prav imenovati, tedaj bodete narbolj znale mojemu slabemu pričetku popolnost naložiti. Čemu besede krasti? Ali ni slovenski jezik zadosti premnožen.« Citat, ki zgovorno priča o enkratnosti in iskrenosti Kuharskih bukev Valentina Vodnika, se je uveljavil kot gastronomski work in progress, delo v nenehnem nastajanju, ki se redno obnavlja in dopolnjuje, spoštuje in znova vrednoti, vse do danes.
Piščeta v majaronovi polivki
Otrebljene, na četrti zarezane piščeta (ali štiri narezane kose piščančjih prsi, težke po 20 dag; op. Barbieri) položi v kozo, prelij en malo mesne župe (približno 2 dl; op. Barbieri) de na žerjavico zavrejo; potle vrzi notri enmalo majerona (1 ščepec; op. Barbieri) ter z razbelenim maslam razbeli; kuhaj in večkrat prmeša (približno 30 minut; op. Barbieri), da se ne presmode.
Krap v polivki ali v soki
Ošohtanega krapa (težkega približno 1,5 kg; op. Barbieri) otrebi, na kosce zreži, na čisto vodo en čas položi, osoli; deni v eno kozo srovega masla (približno 10 dag; op. Barbieri), drobtin, podolgasto rezanega limon lupka, zrezanega rožmarina, lorber perka (vse po 1 ščepec; op. Barbieri), en cel čebul z nagelj-žbicami nataknjen, kapre (1 žličko; op. Bariberi) inu ribo karpa gori; kakor si pod ribo djal, take stvari tudi po vrh nje natresi, pokrij, pusti en čas na žerjavici dušiti; potlej en pitni kozarec vina prilij (približno 1,5 dl belega; op. Barbieri), sok od pol limone; jesiha, kolikor je treba kisati, retke čiste grahove župe (približno 2 dl; op. Barbieri); spet pokrij, da se duši; založi ribo v skledo, sok pa na njoj precedi.