V južnotirolski vasici, obkroženi s tritisočaki v ozki alpski dolini, sem prvič v življenju jedla ekološke banane. Bilo je to pred dobrimi dvajsetimi leti. Res nenavadno, če pomislim, od kod so jih tja pripeljali. To so bila še tista leta, ko je bil tam vso zimo globok sneg, ki ni skopnel niti do velike noči. Dolina je slepa, neprehodna, če odmislimo alpiniste. Domov smo se peljali do vrha založeni z ekološkimi izdelki, o katerih sem do takrat lahko le sanjala.
Bele skalnate špice, reka, ki se pretaka pod prosojnimi kosi ledu, strici z zelenimi klobuki in nenavadnim ladinskim naglasom živijo z vsemi letnimi časi enako spokojno že zelo dolgo. Ime doline Aurina Vallis se prvič omenja leta 1048, demografska krivulja pa se komaj kaj spreminja. Blago narašča skozi stoletja kakor odhajajo prebivalci za vedno na hrib k cerkvici, tako se razlega otroški jok iz doma stesanih zibelk. Lesa je tam res v izobilju. Že leta pozimi obiskujem to dolino in, seveda, marsikaj je drugače, niti tako skriti kraji, kot je ta, niso varni pred našo prehitro in skrb vzbujajočo evolucijo. Kljub temu ostajajo kraji posebni, svoji in neverjetno naklonjeni ekološki pridelavi. Sredi vasi tako kupim kavo z oznako fair trade oz. pravična trgovina, v trgovini so police z označenimi lokalnimi izdelki, v navadni kartonski škatli od nekod prinesejo pravkar ocvrte krapfen, ki spominjajo na dolg razpotegnjen smehljaj. Nobene etikete ni in v hipu je vse razprodano. Seveda, jedo se topli. Nekdo v vasi jih peče. Hvala bogu za še normalne trgovine.
Gorčica in hren sta bili nekoč v Evropi edini ostri začimbi, poper in čili pa sta ju pozneje nekoliko izrinila iz kuhinje. Gorčico so Grki poznali že v 4. stoletju, v srednjem veku so hvalili predvsem njene zdravilne učinke na prebavo, kulinarično zanimiva pa postane v francoskem Dijonu, glavnem mestu gastronomske Burgundije, kjer že v 13. stoletju pripravljajo danes najbolj znano med zrnatimi gorčicami – dijonsko. |
Na teh policah najdem tudi zelo majhen lonček gorčice, vsega 65 g, to je za dobri dve žlici, ki je stal presenetljive štiri evre. Pokojni mož moje tete je rad ponavljal znani rek o kakovosti: kadar ne veš, kaj je dobro, kupi tisto, ki je dražje. Prepričala me je etiketa bio tiroler senf, tirolska gorčica iz doline Alto Aldige. Komaj sem čakala, da pridem do žličke. Gladko mleta zrna, vendar rahlo zaznavna tekstura gorčinih zrn in sled kislega. Mehka, grenko pikantna in polna gorčica. Kaj bom z njo? Odločila sem se za dva solatna preliva, za vsakega ena žlica je bila ravno prava količina grenkega. Prvi je bil s pomarančami, medom, oljčnim oljem in gorčico, namenjen skledi zelene solate. Naslednji dan nismo bili nič manj presenečeni nad drugačnim okusom krompirjeve solate. Morda me bodo naslednje leto spet vzeli na smučanje za kuharico.
Krompirjeva solata z gorčico Za dva 4 srednje veliki krompirjičesen zajemalka juhe (ali jušne začimbe)oljčno olje jabolčni kisbelo vino sol in poperžlica dobre gorčice čebula (po želji)peteršilj Krompir operemo in neolupljenega skuhamo do mehkega. Gomolji naj bodo približno enako veliki, kuhani pa so, ko jih z vilicami z lahkoto prebodemo. Običajno je krompir kuhan v dobre pol ure. Odcedimo ga in pustimo, da se toliko ohladi, da ga lahko lupimo. Ne polivamo z mrzlo vodo, ker to čisto pokvari okus. Še vročega narežemo na tanke rezine in premešamo z nasekljanim česnom, da zadiši, nato prelijemo z zajemalko res vroče juhe. Juho lahko pripravimo iz prevretih jušnih začimb in soli. Krompir premešamo in pustimo nekaj minut, da popije skoraj vso tekočino. Solato dokončamo s prelivom iz kisa, olja, gorčice in vina. Umešamo ga z metlico, tako da se zgosti. Če je preliv preredek, med mešanjem v tankem curku prilivamo olje.Po želji vmešamo čebulne obročke, dosolimo in nameljemo poper po okusu. Okrasimo s sesekljanim peteršiljem. Solato ponudimo kot prilogo k ocvrti hrani, polpetom, dopolnjuje se s solato iz svežega zelja in rdečega radiča, komu je dovolj kar s kosom domačega kruha. |
