Poletne jedi so poglavje zase. Če bi zbrala vse recepte, na način malo mešano, bi iz njih morala izbrati vsaj pet poletnih in jih označiti z zvezdico. To so recepti, ki jih potrebuješ, ko je tako vroče in soparno, da že sama misel na kuhanje dvigne temperaturo kuhinje za kakšno stopinjo. Takrat se je treba zanesti na zelo preproste stvari, ki so vredne tega, da kljub temu vzameš kuhalnico v roke. Tistih pet receptov mora biti pri roki, na vidnem kraju ali morda celo v spominu. Med njimi je prav gotovo vsaj eden s testeninami. Špageti so hitro kuhani, nasitni, nezahtevni in skrajno dolgočasni. Zato pa so lahko omake tiste, ki jih rešijo. Ne mislim paradižnikove iz kozarca, ampak kar koli drugega, kar se na hitro spraži, in v tem premeša še vroče, dobro odcejene testenine. Ker nisem pretirano kreativna kuharica, pri takih podvigih raje sledim že preverjenim receptom. Večina ljubiteljskih kuharjev kar nekaj spravi skupaj. Poznam take, ki so pri tem res uspešni, ker si upajo kombinirati nemogoče stvari in jih ne omejujejo predstave o tem, kakšen naj bo krožnik testenin. Jaz, na primer, ne bi nikoli, ampak res nikoli dala v testenine sveže mete, če ne bi zaupala receptu, ki je obljubljal osvežilno, hitro pripravljeno jed za vroče dni. Še sreča, da sem dovolj radovedna.
Nepogrešljiva meta
Meta je spremenila navadne testenine v gurmansko večerjo in razvila razmišljanje o začimbah. V povprečni kuhinji jih skoraj ni, začimb namreč. Sol in poper, preostalo pa pozabljeni lončki in vrečke z nekoliko obledelimi napisi. Poletje je primeren čas za pikantne spremembe. Začimbe naj bodo v šopkih, testenine pa osvobojene vseh omejitev dolgočasnih kuharic.
Rezanci z meto Poleg rezancev potrebujemo še žlico masla, žlico oljčnega olja, dve bučki, lonček zruženega graha, šopek mete, poper v zrnu in kos parmezana. Če je možno, izberemo široke rezance, ki jim Italijani rečejo tagliatele, izvirajo pa iz Bologne. To so dolge testenine, običajno zvite v gnezdeca. Bučke narežemo na tanke lističe. Na mešanici masla in olja najprej popražimo grah, ko se že skoraj zmehča, pa dodamo še bučke. Solimo in začinimo s sveže zdrobljenim poprom. Z vejic osmukamo metine lističe. Večje natrgamo. Naj jih bo približno za dve žlici. Testenine skuhamo al dente v slanem kropu. Odcejene primešamo bučkam in grahu, potresemo z meto, premešamo in takoj ponudimo. Na krožnikih po testeninah naribamo parmezan. |
O meti: v Evropi raste od 9. stoletja, lahko bi se že navadili nanjo. V grški mitologiji je Menta nimfa, ki jo je zaljubljeni bog Pluton spremenil v dišečo rastlino. Tako jo je skril pred ljubosumno ženo. Rimski pesniki pa so jo omenjali kot simbol gostoljubja. Kadar se vam torej razbohoti po vrtu, kar se menda hitro zgodi, ker je trmasta (vztrajna) rastlina, pomislite na to. Hiše, ki so vesele obiskov in odprtih src sprejmejo goste, niso izmišljen potrošniški trik. Ravno nasprotno. Več kot se boste družili, manj boste pod vplivom potrošništva. Ne, ni treba ne vem kaj pripraviti, naši predniki so menda stali na pragu s kosom kruha in soljo. Poparimo osmukane liste mete, pustimo, da se voda obarva, sladkamo, ohladimo, natočimo v mrzle kozarce in je pripravljena tudi čudovita pijača, tako rekoč zastonj. Za posebne priložnosti lahko z meto okrasimo prostore za počitek, kot so to radi počeli v srednjem veku. Zeleni lističi so plavali tudi v osvežilnih kopelih, kar se mi zdi prav tako vredno preizkušanja.
Preštevanje vrst mete je podobno štetju zvezd. Po imenu je znanih kakšnih šeststo vrst, ker se mete med sabo ženijo, pa je različic neskončno. Na vrtovih sta pogosti navadna, klasasta meta, ki ji rečejo tudi maroška, in pa citronska (vodna) meta z okusom po limoni. Križanec med obema je poprova meta z vijoličastimi stebli, ki ima značilen vonj po mentolu. Jabolčna ima dlakaste lističe, nekoliko bolj ovalne in ne tako špičaste kot poprova. Zanimiva je korziška meta, ki je nizka, zraste komaj dva centimetra, in ima drobcene, dišeče cvetove. Vsaka vrsta je primerna tudi kot balkonska in celo sobna rastlina, tako da bo vedno pri roki za posebne poletne recepte.