Pred meseci sem postopal po neki ekološki tržnici, brez kakšnega posebnega namena, da bi kaj kupil, morebiti le malce poklepetal in si privoščil kakšen slasten grižljaj ali dva. Seveda me je kot magnet vleklo k stojnicam s kruhom in obljubil sem si, da jih bom opazoval, pa poskušal, če bo kaj ponujeno, zgolj kot potrošnik. Resda zahteven, a še vedno le potrošnik, brez kakšnih pekovskih in drugih strokovnih vprašanj.
Več kruhovih stojnic je bilo, in kaj vse so ponujali. Iz vseh mogočih vrst moke, ki jih poznam, pa z različnimi dodatki in priboljški, od semen do suhega sadja, paradižnika in oliv. Takrat sem pomislil, da kruh pravzaprav ne pozna nobenih omejitev. Ampak ker sem bil v tistem trenutku le kupec, nisem razmišljal, kakšnega bi še lahko zamesil.
Pa je prišlo za mano pozneje. Srečal sem znanko iz mlajših dni, več let se nisva videla, in v spominu mi je ostala kot mestno dekle, ki v svoji lični kuhinji pripravi kvečjemu čaj pa tudi sicer je povsem skregano z gospodinjskimi opravili, takimi in drugačnimi. Zato sem bil precej presenečen, ko mi je v pozdrav krepko stisnila roko in pogled mi je nehote poiskal njeno dlan. Bila je močna in namazana z nekakšno rdečo barvo, kazalo je, da je vajena dela. Zaznala je mojo osuplost in se nasmejala, rekoč: »Od pese sem rdeča, pravkar pripravljam ozimnico.«
Brezskrbno mestno dekle je postalo odlična gospodinja, ki se po najboljših močeh trudi, da bi se njena družina čim bolj zdravo prehranjevala. Mar ni prav rdeča pesa sinonim za zdravje v kuhinji in prehrani, vas vprašam? Že kot otrok sem poslušal o dobrem učinku pese, ki jo je babica z rdečimi rokami nalagala v steklenice, in v dolgih zimskih mesecih, ko ni bilo druge, smo dan za dnem jedli pesino solato. In res smo bili zdravi. Še danes jo imam rad, ne le v solati, tudi naribano surovo ali v kremni juhi.
A idejo, da bi koščke pese zamesil v kruh, mi je dala šele znanka iz mladosti, ki se je iz mladenke z nalakiranimi nohti prelevila v gospodinjo starega kova. Pa smo poskusili v Deveti vasi. V naši pekarni smo v testo za kamutov, koruzni in pšenični kruh vmesili še drobne koščke surove rdeče pese.
Oblikovali smo majhne hlebčke, jih spekli kot običajno in jih potem, še nekoliko tople, nestrpno razrezali. Temnordeča se je rahlo širila po svetli sredici in ustvarila čeden pisan vzorec. Okus pa, ja, ta pa je spomnil na babico, ki s temno rdečimi rokami lupi rdečo peso za zdravo ozimnico.
