Le redki vedo, kakšna moč se skriva v gomolju nam povsem običajnega krompirja: medtem ko se ta kuha v vodi ali peče v pečici, pripoveduje zgodbo svojih prednikov iz dežele Inkov: »Tam visoko, kjer je Sonce, bog Pačakamak, ustvaril Inke, sta nastala tudi prvi moški in prva ženska. Ker ni bilo hrane, je moški hitro umrl. Ženska je znova poklicala na pomoč Sonce in kmalu je rodila dečka, na las podobnega očetu. Sončni bog je bil ljubosumen, v besu je raztrgal svojega sina. Toda ženska se mu je zasmilila, zato je iz kosov nesrečnega dečka oplodil zemljo. Tam, kjer jih je zakopal, so vzniknili koruza, fižol, sadje in zelenjava, od najpomembnejšega dela, glave in možganov, pa je zrasel krompir. In potem ko je Pačakamak vse tako uredil, je sklenil ustvariti še enega sina, ki ga je poimenoval Vičama. Oče mu je takoj dovolil, da je krenil na svoje prvo nebesno potovanje. A takoj ko je izginil, se je jeznoriti Pačakamak znova razbesnel nad žensko, zato jo je raztrgal kakor prvega sina. Ko se je Vičama vrnil s potovanja, je raztrganemu telesu svoje matere vdihnil novo življenje, potem pa se je spravil nad svojega očeta. Tako se je okrepil v nebeškem kraljestvu, a moč ga je kmalu zapustila, zato je očeta prosil odpuščanja, in ko se je Sonce znova prikazalo, mu je poslalo tri jajca: eno zlato, eno srebrno in eno bakreno. Iz zlatega so se rodili plemiči in vladarji, iz srebrnega ženske, iz bakrenega pa običajno ljudstvo, ki je moralo obdelovati polja, predvsem krompir, priljubljeno hrano gospodarjev in tudi Vičame.«
Ta zgodba je nastala že zdavnaj, pred kakšnimi tisoč leti, med prvimi Evropejci pa jo je slišal Juan de Castellanos, prav tisti konkvistador, ki je 1537. požgal vse vasi na obronkih Andov. A kakšno naključje, sredi ropanja in sežiganja je Kastiljec med pepelom uzrl pečen krompir, in ko je okušal do takrat neznani gomolj, je navdušen zapisal v svoj dnevnik: »Ti zemeljski plodovi, za katere Indijanci pravijo, da so hrana samega stvarnika in prvih ljudi, so v resnici tartufi z vijolično-belimi cvetovi in gomolji. Pečeni imajo odličen okus! So naravna dobrina za Indijance, a tudi dober obrok za Špance.«
Ko se je osvajalec vrnil v Španijo, se je zaobljubil, da nikoli več ne bo položil roke na Indijance, kajti zavedal se je, da je njegova usoda odvisna od sončnega Pačakamaka in njegovega mogočnega sina Vičame.
TRADICIONALNA RECEPTA
- Pita s krompirjem in rukolo:
Na desko stresite 50 dag moke in na sredini naredite vdolbinico. Vanjo dajte 2 jajci, 1 žlico soli, 2 žlici stopljene masti, nekaj mlačne vode in 3 dag pecilnega praška. Zamesite testo. Nekaj časa naj počiva, potem ga znova pregnetite. Razvaljajte ga na deski in razdelite na dva dela. Enega položite na namaščen pekač in ga prekrijte z zmesjo iz sesekljanih 20 dag rukole, 25 dag na trakove nastrganega krompirja, 1 jajca, soli in popra. Enakomerno razporedite nadev, prekrijte pito z drugim delom testa in tega združite z robovi prvega. Pecite v pečici približno pol ure. Ko se pita ohladi, jo razrežite na pravilne kose. Postrezite mlačno ali toplo.
- Mesne kroglice s krompirjem:
Zmešajte 30 dag mlete teletine in 5 dag mlete slanine skupaj z 1 šopkom sesekljanega peteršilja, 1 jajcem, soljo in poprom. Zmes naj nekoliko počiva, potem pa oblikujte kroglice. Povaljajte jih v moki in z vseh strani prepecite na olju. V drugi posodi skuhajte krompir, šele nato ga olupite in narežite na kocke. Dodajte krompir v posodo kroglicam skupaj z 1 dl mesne osnove, 1 dl paradižnikove omake, 1 sesekljanim svežim paradižnikom, začinite po želji. Vse skupaj naj zavre in se zgosti. Postrezite vroče.
