V mojem šolskem zvezku je bila nekoč čudovita risba drevesa, pod katerim sedi ženska v dolgem širokem krilu in drži v naročju pleteno košaro s češnjami. Čeprav sedi udobno in pokonci, se malo naslanja na drevo. Nekaj češenj se je usulo v njeno naročje, morda ko je sedla, da si odpočije. Mislim, da se vse to dogaja ob nekakšni poljski poti. Zaradi risbe sem zaslovela kot pridna punčka, ki lepo riše in vedno naredi domačo nalogo, kar pa sploh ni bilo res. Nikoli nisem bila pridna, domačo nalogo pa mi je narisala mama. Ni mi jasno, kako učiteljica tega ni vedela. Risbo je kazala kot zgleden primer, in mislim celo, da je bila nekaj časa na razstavi, kar se mi je zdelo v redu, saj je bila res zelo lepa. Po tistem sem veljala skoraj za umetnico in zanimivo, res sem kar narisala kakšno stvar, če je bilo res treba. Večinoma pa je odprt zvezek na mizi v kuhinji čakal na mamo. Včasih sem ji zraven pustila listek z navodili, na primer sončnice v vazi, še raje pa sem jo gledala, naslonjena na komolce, kako izbira barvice in iz povsem navadnih potez nastajajo obrazi, vrtnice ali kaj takega.
Mamin zavitek
Češnje v pleteni košari so ostale pri meni zelo lepo zapisane in narisane. Vsaj enkrat na leto se spomnim na to, kadar prinesem v kuhinjo toliko češenj, da se jih lahko najemo in potem spečemo še zavitek. Tu moram spet omeniti mamo, ki naredi tako tanko in še vedno mehko testo za zavitek, da sem vedno mislila, da tega sploh ni možno ponoviti. Pod njenimi rokami se razteguje v neskončnost, visi čez rob mize in naredi mehurje, kadar ga namenoma dvigne in z njim zaplapola, da se hitreje suši. Potem ga pokaplja z oljem, posipa z drobtinami in češnjami in zvije s prtom, na katerem je testo raztegnila. Videti je, da raste pod njenimi rokami in da ga bo komaj spravila v velik pekač. Če je šel njen slikarski talent mimo mene k moji mlajši sestri, je kuharska spretnost preskočila generacijo in se ujela z vnukinjo. Ta smrklja se prav tako razume s testenimi krpami in spravi skupaj češnjev zavitek, ki se lahko primerja z babičinim. Ni naključje, saj ji že od mladih nog gleda pod prste.
Najpomembnejši je nadev
Vlečeno testo le redkokdo še pripravlja doma, tako kot številne druge stvari ga je nadomestilo industrijsko pripravljeno. Vrečko odpreš in ravno prav tanki listi testa so na mizi. Ni slabo, ampak se ne more primerjati s svežim. Vsekakor je dobro prebrati drobni tisk na embalaži, da vsaj približno veš, kaj je v testu še poleg moke in maščobe. Potem se morda odločiš, da kupiš čisto navadno mehko, gladko moko in poskusiš. Najbrž bo na začetku ponekod predebelo, na drugem koncu pa se bo tako stanjšalo, da bodo nastale luknje. Takšni so bili moji poskusi. Ampak potem ga itak zviješ in najbolj pomemben je nadev.
Meni, če tako razmislim, se kar godi. Ne znam kaj posebno lepo risati niti raztegniti testa, ampak se mi vseeno nekako izide. Zdaj sta v družini že dve, ki znata oboje. Takole sem modrovala, medtem ko sem jedla kos češnjevega zavitka (več kosov, pravzaprav) in se poskušala spomniti obraza tiste ženske pod drevesom. Zdi se mi, da ji postajam vedno bolj podobna.