Znani hrvaški gastronom in romanopisec Veljko Barbieri, ki ima v Okusih redno kolumno, se je pri zadnji bitki za kranjsko klobaso, v kateri se Hrvati upirajo potem ko so Avstrijci že popustili da bi jo Slovenija zaščitila kot svoj izdelek, postavil na slovensko stran! Takole pravi: »Kranjska klobasa je avtohtoni kranjski, torej slovenski izdelek iz 15. stoletja. Prvič se jo omenja v dnevniku Paola Santoninija (latinsko Paulus Santoninus), italijanskega humanista, laičnega kanclerja oglejske kurije v Vidmu, popotnika in pisatelja, rojenega okoli 1440, ki je v službi beneškega nadškofa prepotoval Avstrijo, Štajersko in Kranjsko ter v dnevniku zapisal številne jedi, s katerimi so mu postregli. Na nekaj mestih omenja tudi klobaso, ki jo je jedel v velikaških jedilnicah na Kranjskem. Santonini kajpak ne dodaja pridevnika kranjska, ampak ker je po Kranjskem vedno jedel enake, ni težko ugotoviti, da gre za kranjsko klobaso. V Međimurju, Prigorju, Zagorju, ki so bili takrat v avstro-ogrski monarhiji, je bila ta klobasa popularna v 17. in 18. stoletju, v 19. pa se kot kranjska klobasa pojavlja v gastronomiji. Avstrijsko upiranje, da bi bila kranjska slovenski izdelek, je brez osnov, saj v njihovo klobaso Kaesekrainer dodajajo tudi sir.
Promocija prek izseljencev
Pomembno je tudi, da je Slovencem v 50. letih prejšnjega stoletja s polko v rock izvedbi in kranjsko klobaso prek svojih izseljencev zavidljivo uspelo tudi na ameriškem tržišču (in s Sunito Williams je šla klobasa tudi v vesolje!). Moram priznati, da so hrvaške klobase bližje slovenskim od avstrijskih, kljub temu pa ne vidim razloga, zakaj se Hrvati upirajo slovenski zaščiti kranjske v Evropski uniji. Tako v Avstriji kot na Hrvaškem gre predvsem za zaščito interesov velikih mesnih pridelovalcev in ne za utemeljene gastronomske razloge. Če bo zaščita uspela, v Avstriji in na Hrvaškem ne bodo mogli delati kranjskih klobas ali pa le po strogo zaščiteni recepturi, sicer jo bodo morali preimenovati; ker gre za neke vrste česnovo klobaso, bi bila lahko na Hrvaškem međimurska, zagorska ali prigorska česnovka. Vsebina bo ista, ime ne: sta pa obe klobasi in gastronomska dvojčka.«
Krainerwurst
Legenda, no, kaj legenda, pravljica pripoveduje, da se je v Marinškovi gostilni v Naklem na poti z Dunaja v Trst ustavil avstrijski cesar Franc Jožef s spremstvom; ker ni bil napovedan, so mu lahko postregli le s tistim, kar so imeli pri roki. Ker je bila v hiši tudi mesarija, je na mizo priromala klobasa. Cesar je poskusil, si vihal brke – od ugodja ali od jeze, to je zdaj vprašanje, si je mislil oštir – potem pa prišel z besedo na dan: »To je bilo odlično, kakšna klobasa pa je to?« je radovednost razganjala cesarja, gostilničar pa je skromno pomencal: »Klobasa kot klobasa, klobasa pač.« In so cesar za konec pribili: »To ni zgolj klobasa, tej odlični klobasi porečemo Krainerwurst.«
Poimenovanje kranjska klobasa izvira iz časa Avstro-Ogrske, z začetka 19. stoletja, etimologija besede klobasa pa govori o nabasanem klobčiču ali okrogli mesnati grudi, tudi kruhu oziroma okrogli kepi mesa, je zapisal prof. dr. Janez Bogataj, ki je prepričan, da je mesna klobasa nesporno del naše kulturne kulinarične dediščine. Stoletja je prisotna na vsakdanjih in slavnostnih jedilnikih slovenskega človeka in je del prazničnega rituala kolin.
Koline so izvor klobase
Prav v kolinah ali furežu so torej korenine izdelka, ki je v 19. stoletju dobil naziv kranjska klobasa. Med temeljnimi izdelki kolin so še danes tudi kratkotrajno dimljene mesene klobase ali mesénke, v nasprotju s svežimi krvavimi ali prténkami. Pričevanja o pripravi kolin (in s tem klobas) segajo v daleč odmaknjena obdobja zgodovine. Odlične upodobitve so že na srednjeveških freskah in koledarjih. Oznaka kranjska klobasa se je razvila v času Avstro-Ogrske na začetku 19. stoletja. Ta večnarodnostna tvorba je razvijala vrsto izdelkov, ki so bili razpoznavni tudi po imenih narodov, od katerih so izvirali oziroma ki so jih izdelovali. Tako F. Schlögl v delu Die Saison der Wurst navaja, da so na Dunaju prvotno poznali osem vrst različnih klobas, ki se jim je pridružilo še najmanj dvanajst različnih novodobnih. Med njimi so bile nürnberške, braunschweigerice, debrecinke, poljske... in tudi kranjske.
Domnevo o uporabi naziva kranjska klobasa potrjujejo tudi nekatera pisna pričevanja, zlasti starejše kuharske knjige in priročniki. Najstarejša navedba je po znanih pričevanjih v delu znamenite kuharice Katharine Prato Süddeutsche Küche (1896., prva izdaja leta 1858). V slovenskem jeziku pa je naziv zapisan v šesti izdaji Slovenske kuharice Felicite Kalinšek (1912), ki pomeni nadaljevanje prve izvirne kuharske knjige na Slovenskem Marije Magdalene Knafelj Pleiweis iz leta 1868.
Kalinškova leta 1912 o kranjski klobasi
Kranjska klobasa: Sesekaj drobno, še bolje je, če zrežeš na kocke, 6 kg prašičjega mesa od flama, še bolje od stegna, vso mast in žile odstrani in jo nadomesti s svežo slanino, zrezano na drobne kocke; potrosi nanj 18 dag soli, 5 g do 1 dag solitra in 5 g do 1 dag stolčenega popra. Precedi potem na meso četrt litra vode, v katero si dala glavico stolčenega česna. Vse to dobro zmešaj z rokami, potem natlači meso v tanka prašičja čreva, naredi klobase ter jih deni za 1–3 dni v dim. Obesi jih potem na zračen, a ne topel prostor, še bolje pa je, če jih daš v mast, ker tu ti ostanejo vse leto dobre. Kadar jih rabiš, kuhaj jih četrt do eno uro. Gorke daj na mizo s kislim ali praženim zeljem ali s kislo repo, mrzle pa z nastrganim hrenom ali z domačo gorčico.
