Tako poetično bi lahko sklenili nasvet, ki predlaga dober kompromis med zadovoljstvom brbončic, počutjem in količino umazane posode pri kuhi enolončnic
V hladni polovici leta se včasih bolj kot kar koli drugega prileže krožnik vroče, pisane in dišeče enolončnice, ki nas pričaka na mizi po napornem dnevu. No, resnici na ljubo nimamo vsi take sreče, da bi se po prihodu iz službe domov na mizi že kadilo iz krožnikov. Pa nič zato! Jedi na žlico iz enega lonca so lahko hitro pripravljene, poleg tega imajo to dobro lastnost, da skuhane zlahka počakajo dan ali dva in jih za kosilo le pogrejemo. Še več, marsikatera enolončnica je celo boljša, ko odleži kak dan, zato sploh ne bo narobe, če jo bomo že namenoma skuhali za dva dni. In če nam naslednji dan ne diši ali hodi narobe, potem jo še vedno lahko pospravimo v plastične posodice in zamrznemo do nadaljnjega. Večina enolončnic dobro prenaša zamrzovanje in je po nekaj tednih skoraj povsem enakega okusa in strukture kot v začetku in torej popolna jed za dni, ko čas zbeži.
Ko potrebujemo zgolj velik lonec
Ime enolončnica izhaja iz dejstva, da se jed skuha v enem loncu, čeravno porabimo po navadi vsaj dva – enega za glavno čorbo ter enega za pripravo prežganja ali podmeta. Ne glede na to je umazane posode precej manj kot pri tipičnem strukturiranem kosilu, stvar pa pravzaprav zelo preprosta. Če je več družinskih članov, se je treba le dogovoriti glede osnovnih sestavin.
V načelu naj bi veljalo, da mora v loncu končati vse, kar sicer vsebuje običajno kosilo. Torej – nekaj mesa (za proteine), veliko zelenjave (za vitamine), najljubša stročnica (za vlaknine), krompir, žita ali testenine (za zgostitev) ter prežganje ali podmet (za maščobe). To je seveda le okvirni plan, ki omogoča pripravo hranljivega in samostojnega obroka, od katerega bomo (kljub morebitni začetni skepsi) prav pošteno siti do večerje. Obstajajo tudi lažje, poletne in bolj vegetarijanske verzije ter take brez zabele ali škrobnih dodatkov. Po teh smo malo hitreje spet lačni, vendar pogosto niso prav nič manj okusne.
Vse je v improvizaciji
Pri kuhi enolončnic se za začetek lahko opremo na že znane recepte, nato pa jih prilagodimo po svojem okusu. Neskončno lahko eksperimentiramo, pa vendar bo končni izdelek skoraj gotovo vsaj pogojno užiten. Saj veste, iz dobrih stvari pač ne more nastati slaba enolončnica. No, malo velja vseeno paziti pri uporabi začimb in soli ter sestavin z zelo močnim okusom, da ne bi preglasile vseh preostalih. Tako lahko iz ust naših babic in prenekaterega kuharja slišimo, da je v dobrem loncu sestavin in začimb kar največ, a vsega le po malem. To naj bi na koncu pričaralo tisto bogato in blago zaokroženo simfonijo, kjer okusimo vse, a vendar nič posebej. Pri tem velja morda le nasvet, da se vsaj nekoliko poskušajte izogniti pretirani uporabi jušnih koncentratov, ki z agresivnim okusom in vonjem hitro zakrijejo tisto tako opevano simfonijo. V zameno raje uporabite bolj elementarne ojačevalce okusa: česen, peteršilj, poper, lovor, gobe, timijan, majaron, košček limone ... seveda, vsega po malem!
Nahranimo tudi oči
Na nekaj neformalnih pravil velja vseeno biti pozoren – ne le zaradi okusa, ampak tudi videza in praktičnosti. Pri vsej improvizaciji je dobro vsaj približno poznati sestavine, ki jih mečemo v lonec, da lahko določimo čas kuhanja. Še najlaže je zbrati sestavine, ki se kuhajo enako dolgo, ali pa jih sproti dodajati tako, da nobena ni ali napol surova ali razkuhana. Posebno stročnice in žita (fižol, leča, čičerka itd.) je pametno prej namočiti v vodi, da se zmehčajo in skuhajo hitreje. Mnogi kuharji pri sveži zelenjavi stavijo na raznolikost barv in večje koščke, ki se teže razkuhajo in ohranijo do oči prijazno obliko. Pri tem najbrž ni treba poudarjati, da naše oči verjetno ne bodo najbolj navdušene nad uporabo paličnega mešalnika, še posebno če smo pri kuhi uporabili tudi meso. Je pa res, da okus načeloma ne trpi, stvar pa je praktična za tiste s slabimi zobmi in izbirčne otroke, ki se pačijo že samo ob pogledu na grah ali brokoli.
Ker so enolončnice v načelu samostojna jed, jih navadno zelo vroče serviramo v nekoliko večji količini, najpogosteje v lončenih skledicah, ki ohranjajo temperaturo. Že servirano jed lahko okrasimo z žličko kisle smetane, bolj lačnim pa zraven odrežemo še kos dobrega kruha.
