Ko z obedom postreže morje

V poletnih in počitniških mesecih menda še Slovenci pojemo kakšno ribo več kot sicer. Čeprav smo, kot pravi statistika, v povprečju bolj naklonjeni svinjskim kot pravim ribicam, pa vonj morja le naredi svoje. No, saj bi bil greh, da se ne bi pustili zapeljati, ko pa že naše Jadransko morje z njimi tako obilno postreže.

Brancin

Pa začnimo kar z najbolj prestižnimi. Brancin je že ena od teh. Spada med najbolj elegantne in cenjene morske ribe, ki je med poznavalci znana tudi z vzdevkom zeleno-sivi morski vitez. Brancin je močna riba in izrazita roparica, ki se prehranjuje predvsem z manjšimi ribami pa tudi raki in drobnimi nevretenčarji, skratka, precej zdravo. Njegovo naravo izkazuje spodnja naprej štrleča čeljust, velike oči pa so dokaz, da ta riba na svoj plen preži zvečer in ponoči. Rad se zadržuje v brakični vodi, to je recimo ob podmorskih izvirih sladke vode ali ob izlivih rek. Najbrž so mu zato tako ljube obale vzdolž Istre. Meso brancina spada v najvišji kakovostni razred. Odlikuje se po beli barvi, čvrsti strukturi in odličnem okusu, zato je svež brancin prava kulinarična poslastica. Zaradi čistosti njegovega okusa mnogi kuharji pri pripravi prisegajo zgolj na dušenje ali kuhanje, manj pa na drugačne oblike priprave, kot so recimo cvrtje ali pečenje na žaru, ki lahko prekrijejo lastni pristni okus.

Zobatec

Tudi zobatec med ribami spada v elito najboljših belih rib, vsaj malo pa je cenjen tudi na račun tega, da ga je precej težko uloviti. Je namreč zelo prebrisana riba, ki med podvodnimi ribiči velja za pravo trofejo, kličejo ga celo kralj rib. Živi ob kamnitih obalah do globine 200 metrov in obalni ribiči ga največ love avgusta in septembra. Tako kot brancin je zobatec roparica, vendar še bolj okretna in stalno v gibanju. Ime je dobil po močnih zobeh podočnikih, s katerimi z lahkoto tre lupine rakov in školjk. V dolžino zraste do enega metra ter doseže do 15 kg, vendar največkrat lovijo manjše. Meso ima belo, čvrsto, a hkrati mehko in zelo okusno. Tako kot vse kakovostne ribe se pogosto pripravlja dušen in kuhan, tudi pečen na žaru in brez pretiranih začimb. Kakovosti mesa, pa tudi naporom pri lovu, primerno je zobatec kar draga riba, za katero pa se menda splača odpreti denarnico. No, seveda pa se na lov za njim lahko podate sami in se torej s prebrisano ribo pomerite z vsemi svojimi skritimi aduti. Pa veliko sreče. In ne pozabite na dovolilnico za ulov, da ne bo vse skupaj na koncu še dražje kot sicer.

Sardelice

Če se držimo rekla – draga riba, dobra riba – smo hitro tam, kjer ni sardelic. Ta mala ribja pehota je namreč precej poceni, vendar v nasprotju z zakoreninjenim prepričanjem o cenenosti predstavlja pravo bogastvo za naš organizem. Spada med manjše, tako imenovane plave ribe, ki v Jadranu zrastejo od 10 do 15 cm, poredijo pa se tudi redko kaj več kot za dober palec. Sardela je divja negojena riba, tako da se ni bati umetno gojenih, hkrati je majhna in neplenilska, kar jo uvršča na sam začetek prehranjevalne verige v morju. To zagotavlja izjemno nizke vrednosti škodljivih težkih kovin v njenem mesu. Res pa je, da kljub prej omenjeni vitki liniji sardelic, te v sebi skrivajo precej maščob, saj v primerjavi z drugimi ribami spadajo med bolj mastne ribe. Na srečo velik del tega odpade na maščobne kisline omega 3, ki jih kljub nekaterim nasprotujočim si ugotovitvam dietetika uvršča med pomembne učinkovine za preprečevanje kardiovaskularnih bolezni. Ker je severni Jadran še posebno čislano lovišče, ulov pa reden, bi bil greh, da jih ne bi kakšne porcije pojedli, ko bomo kaj tam okrog.

Tun

Ko je govora o tunih, nas zelo verjetno več pomisli na konzervo kot na ribo na krožniku. No, saj ne preseneča, ko pa večina med nami tuna pravzaprav še nikoli ni videla serviranega v polni velikosti. In bi ga tudi težko, razen če nimate res velikega krožnika. Gre namreč za velikanko, ki je pravi atlet med ribami, zraste tudi do štirih metrov, z jeklenim metabolizmom, prekipevajočo življenjsko energijo ter neverjetno fizično vzdržljivostjo. Nekatere vrste tunov so v svojem življenju zmožne prepotovati tudi več kot 10.000 kilometrov, razvijati hitrosti do 70 km na uro ter se v minuti spustiti do 250 metrov globine. Skratka, en sam velik presežek, ki je tudi sila všečnega okusa in zelo primeren za konzerviranje. Tako kot vse velike plenilske ribe ima tun to slabo lastnost, da tiči precej na vrhu prehranjevalne verige, kar pomeni, da njegovo meso lahko vsebuje kar precejšnje količine težkih kovin. Ni sicer, da bi človek paničaril, ravno vsak dan pa ga le ne jejte, še posebno če ste ravno noseči. Svežega tuna lahko v jadranskih obmorskih ribarnicah dobite z nekaj sreče. Ne, ne, ni vam treba kupiti celega dvometrskega, saj ga režejo in prodajajo v rezinah za zrezke. Taka riba je posebno primerna za vse tiste, ki sovražijo obiranje majhnih koščic in na splošno raje konkretno zagrizejo v meso. Kar zadeva koščice in obliko, v tem primeru skoraj ne boste vedeli, da ne jeste telečjega zrezka.