Ko vse češnje želijo biti briške

Briške češnje so znamka z ugledom in dodano vrednostjo, o tem ni dvoma. Slovensko, dobro, domače in s tradicijo – tako nekako bi jih lahko opisali in si razlagali ugled, ki ga nosijo. In tako kot bi rade bile vse spomladanske jagode krške, tako si vse češnje želijo biti briške. Res, res. Tako pravijo. Če imajo v Italiji Toskano in v Franciji Provanso, potem imamo pri nas Goriška brda. Košček ozemlja, kjer se na pravljičnih gričih srečata vpliv Sredozemlja in Alp – kombinacija, ki očitno vedno deluje nadvse blagodejno, tako za gojenje trte, sadnega drevja kot oljk.

Slovenska Provansa

Brda so vinorodna gričevnata dežela in sadni raj na skrajnem zahodu Slovenije, tik ob meji z Italijo. Ugnezdena so med Soško dolino in Furlansko nižino. Kot mejna pokrajina so doživela burno preteklost, kar je pustilo sledove v bogati kulturni in arhitekturni dediščini. Topel morski zrak z Jadranskega morja ter hladni vetrovi z alpskih gora tu ustvarjajo idealne klimatske razmere za prve češnje v sezoni. Tu domujejo seveda tudi breskve, marelice, fige, slive, jabolka, hruške in kakiji, vendar je češnja prva, ki zori, kar je že od nekdaj pomenilo prvi dohodek na kmetiji in torej posebno mesto temu koščičastemu sadežu.

Gojenje namreč tu nikoli ni bilo le ljubiteljsko, ampak je bilo vir preživetja za družine. Pravijo celo, da so češnje rešile briški rod. V času avstro-ogrske monarhije je veljala kolonialna ureditev. To pomeni, da je gospodar dal kmetu v najem zemljo, ta pa mu je za poplačilo najemnine dajal delež pridelka. Ta delež je pri vinu znašal kar dve tretjini celotnega pridelka, dajatve pri sadju pa so bile precej manjše in pozneje celo odpravljene, zato je bila prodaja sadja za briškega kmeta zelo pomembna.

Sadjarstvo je v Brdih doživelo razmah v 19. stoletju, in sicer z dograditvijo železniške proge v Gorici leta 1866. Pred tem so večino sadja prodajali v okoliških mestih: v Gorici, Čedadu in Krminu. S prisotnostjo železnice pa so briški pridelki ob pomoči trgovcev nadaljevali pot v Italijo, Rusijo in v Avstro-Ogrsko, suho sadje pa vse do ZDA.

Poklon češnjam

V Brdih imajo posebno mesto še danes, in če se boste v prihodnjem tednu potikali po teh koncih Slovenije, potem res ne smete izpustiti praznika češenj, ki ga Brici že več kot 40 let prirejajo v začetku junija. Tam bo briških hrustavk na kupe, tudi pijače in tradicionalne jedače menda nikoli ne manjka, povrhu pa se obeta še pester spremljevalni program. Ker ponujajo Brda tudi raznoliko kulturnozgodovinsko dediščino ter naravne lepote, je izlet zato še toliko bolj mikaven. No, če pričakujete, da boste neomejene količine teh prelepih sadežev tam dobili kar na lepe oči, se vseeno motite, saj jim tudi Brici držijo krepko visoko ceno. Vendarle ste lahko prepričani, da boste za ta denar dobili prvovrstno in sveže nabrano merico. Pri delikatnem sadju, kot so češnje, je to še kako pomembno, saj potem, ko so obrane, začnejo hitro izgubljati svežino, vitamine in hrustljavost. Tudi zato jih najbolj marljivi pridelovalci nikoli ne nabirajo vnaprej, ampak tik pred zdajci oziroma tik preden jih odnesejo na trg. V hladilniku lahko počakajo nekaj dni, vendar jih nikakor ne smemo izpostavljati prevelikim temperaturnim razlikam, saj hitro zgnijejo in splesnijo. Tudi zato jih je še najbolje pojesti čim prej, izlet po sveže pa se pravzaprav tudi vedno izplača. Še posebno zato, ker vsebujejo veliko snovi, pomembnih za naše vitalne funkcije in optimalno delovanje organizma. Vsebujejo veliko vitamina C in tistih iz skupine B (B1, B2, B6) pa tudi rudnine kalij, kalcij, magnezij in fosfor, silicij in železo. Pravijo, da pol kilograma svežih češenj na dan dela čudeže na utrujeni koži in pomaga pospešeno izločati toksine iz telesa.

Češnjev scenarij

Pri češnjah – pa naj bodo briške, dolenjske ali gorenjske – se skoraj vedno odvije precej znani scenarij dozorevanja. Dolgo jih čakamo, trepetamo za toplim vremenom, ko cvetijo, z mislimi odganjamo oblake in kličemo žuželke, da oprašijo cvetove … In potem kar naenkrat dozorijo vse hkrati, niti pod razno jih ne moremo sproti pojesti toliko, kot jih medtem zgnije, vsaj polovice vej ne dosežemo, mrzlično kličemo sosede, prijatelje in sorodnike, naj se pridejo najest češenj, a nima nihče časa, pečemo češnjeve pite in zavitke, kuhamo marmelado in kompote, pa kljub temu so kaj kmalu gnile češnje na drevesu, pod drevesom, v košarah, v hladilniku ...

Verjetno je ravno v vsem tem tudi svojevrsten čar – za trenutkom obilja potem vse leto spet ne duha ne sluha o češnjah. Tudi zato, ker te niso niti najmanj naklonjene dolgotrajnemu shranjevanju niti uvažanju iz toplih krajev. Tako zelo slabo prenašajo transport, prelaganje, hladilnico in skladiščenje, da se njihov uvoz nikakor ne izplača. Tako boste sicer enkrat v decembru lahko v kakšni trgovini celo našli češnje z južne poloble, vendar pogosto v tako slabem stanju in za tako astronomsko ceno, da naredite bolje, če si kupite kislo zelje. Tudi načrtno shranjevanje za zimske mesece ni najbolj preprosto. Posušene imajo dokaj medel okus in se v ta namen veliko bolje obnesejo višnje, tudi za dobro marmelado so menda bolj primerne višnje, ki vsebujejo več kislin in imajo močnejšo aromo; zamrznjene češnje ohranijo sicer okus, vendar brez oblike in prave strukture.

Kaj vam torej preostane? Do sitega se najejte svežih z drevesa, specite v tistem tednu ali dveh obilja vse mogoče torte, pite in zavitke, nato pa spet komaj čakajte na naslednji junij.