Slan sardonček, pečen v domačem testu za solinarski kruh in malo pokapan z oljčnim oljem, je preprosta jed, ki bi jo vsaka restavracija lahko ponudila za dobrodošlico namesto drugih industrijskih neumnosti. Kaj češ boljšega. Bakala, sardele na šavor, koromač z bledežem, šparglji in podobno so sicer lokalne specialitete, a so že znucane,« pravi Alberto Pucer, zgodovinar in poznavalec istrske gastronomske dediščine ter avtor številnih etno kuharskih knjig, ki navdušujejo številna gospodinjstva zaljubljencev v Istro.
Na kulinarični natečaj Slan Piran se je odzvalo nekaj pogumnežev s 17 jedmi
Bil je član žirije, ki je v začetku tedna ocenjevala najboljšo piransko slano jed, ki so prispele na kulinarični natečaj Slan Piran. Ta bo ob letošnjem solinarskem prazniku ta vikend prvič spremljal nadvse pestro spomladansko piransko dogajanje. Idejo zanj je dala predstojnica urada za družbene dejavnosti občine Piran Lada Tancer, ki je zadovoljna, da se je na natečaj kljub mnogo več napovedim odzvalo nekaj pogumnežev s 17 jedmi. Vsak sodelujoči je lahko prijavil največ dva različna slana izdelka (pecivo, hladno slano jed, hladno jed z ribami in morskimi sadeži ...), ki ju je moral izdelati iz naravnih in užitnih sestavin. Seveda sta obvezno morali vsebovati piransko sol oziroma solni cvet ter izvirati iz tradicionalnih istrskih jedi.
Strokovna komisija, v kateri so bili poleg Alberta Pucerja še kuhar Sergio Vuk, ki bo kuhal v kmalu odprti novi restavraciji v Tartinijevi hiši v Piranu, akademska slikarka Fulvia Zudič in Lada Tancer, je po natančno izdelanih kriterijih ocenjevala oblikovanje jedi, njen okus, recept, izvirnost in celostno podobo.
»Najprej smo napasli samo oči, ko smo okušali, je bilo še bolj super. Presenetila me je fantazija ljudi in v jedeh sem spoznala veliko domišljije, še zlasti v solinarskih hišicah iz slanega testa in z dekoracijo iz žajblja, mete ter drobnjaka. Sem slikarka in tudi jedi najraje gledam z očmi,« je z zanosom povedala Zudičeva, ki solinarske jedi dobro pozna, saj je rasla v solinarski družini ob sečoveljskih solinah.
Tudi Pucer se je vneto zagrel nad inovativnostjo kuharjev: »Najbolj me je presenetilo, kaj vse so naredili iz domačih preprostih sestavin, kot so testo za kruh, sol, oljčno olje, oljke in ne nazadnje še kaj iz narave ter morja. Kakšne harmonije okusov, kakšna inovativna ustvarjalnost! Tu so jedi, ki lahko prodrejo iz tega istrskega območja in se jih na primer lahko ponuja kot drugje preste ali lectovo srce.«
Jedi so bile v glavnem take, da se jih lahko postreže kot predjedi. Omenimo koruzni ruladi s sardelami, kaprami in oljkami, mošnjiček iz palačinke s šparglji, v katerem je solata iz hobotnice, v obliki jadrnice postrežena polenta z blitvo in koromačem, ribja juha v aspiku iz škampov, rib, špargljev in druge zelenjave, namaz iz radiča, špinača tartini v hrustljavem ovitku, kaprin trilček iz kaper, bučk, oljk in koromača … Svoje kuharske sposobnosti je na primer pokazala tudi Gordana Mlakar, ki z živim muzejem oživlja Benečanko, eno od najbolj znamenitih hiš v Piranu. Pripravila je predjedi prepovedana ljubezen in pirančiči, ki ju tudi postrežejo v tem muzeju. Predvsem po obliki namigujeta na srednjeveško ljubezensko zgodbo med beneškim trgovcem in lepo piransko mladenko, ki je znana po napisu Lassa pour dir (Pusti, naj govorijo) na Benečanki.
