Ko slavne dame jedem posodijo ime

Jedi so marsikdaj ženskega spola, o tem ni dvoma. Da svoje ime nosijo po slavnih damah, in to še iz vrst kraljeve krvi, tudi ni čisto od muh. Saj ne, da bi se dame same sploh kdaj vrtele po kuhinji. Kje pa, saj nimajo časa. Za tiste iz vrst kraljevih krogov se to sploh ne spodobi. No, pa so vendarle dobile jed po svojem imenu. Na tem svetu pač ni pravice. Po njih imenovane dobrote navadno označujejo zgolj to, da so jih rade jedle ali pa so bile narejene njim v čast in nazadnje so se kot take uveljavile v kulinaričnih krogih. Saj saj, tudi sama lahko spečem čisto posebno in edinstveno torto in ji dam ime, recimo, torta verovškova, a vseeno na žalost ne bo prav nobenega učinka. Da stvar deluje, je pomembna oseba, v našem primeru dama, ki ji je ime dala in taisto jed tako izstrelila v orbito prepoznavnosti.

Torta kraljice Elizabete

Torta, ki je ime dobila po angleški kraljici materi Elizabeti, je prav po kraljevsko razkošna in sočna. Tako po okusu kot kalorijah. Kot pravi zgodba, jo je v znak prijateljstva zanjo v petdesetih letih prejšnjega stoletja prvič spekel njen prijatelj, dobro znani poljski pianist Jan Smeterlin. Kraljico je tako navdušila, da jo je nekajkrat spekla celo sama, potem pa jo je uvedla v železni repertoar kraljeve kuhinje, kjer se še danes redno streže ob večjih dogodkih. Zaznamujejo jo dateljni in orehi ter karameliziran rjavi sladkor. Je precej sladka in kot že rečeno nič kaj dietična, ampak zelo naravnih in bogatih okusov, brez nepotrebnih umetnih ojačevalcev, barvil in krem.

Viktorijin biskvit

Viktorijin biskvit je prav tako sladica modre krvi, vendar je v primerjavi z razkošno Elizabetino torto ta ena sama preproščina. Svoje ime je ta biskvit oziroma nekakšna lažja torta dobila po angleški kraljici Viktoriji. Ta je oboževala preprost prigrizek kot dodatek k popoldanskemu čaju. Kot že rečeno: niti najmanj ne gre za kraljevski presežek v kulinariki in z nekaj volje ga vsakdo lahko pripravi že v bore pol ure. Sestavlja jo jajčni biskvit, ki je prerezan po dolžini in znotraj namazan s stepeno smetano in malinovo marmelado. Povrhu ostane brez glazure ali premaza, včasih se ga zgolj posuje s posipnim sladkorjem. Torej precej nekraljevska sladica, se vam ne zdi? Kar pa še ne pomeni, da se vedno posreči! Čeprav je biskvit precej lahko pripraviti, je uspeh peke izrazito odvisen od časa pečenja in temperature v pečici. Znano je, da proizvajalci kuhinjskih pečic pogosto uporabljajo prav recepturo Viktorijinega biskvita za testiranje novih modelov pečic in njihovih morebitnih pomanjkljivosti.

Pica margerita

Tako kot viktorijin biskvit ni nič kaj kraljevsko razvraten, tudi slavna pica margerita ni nič kaj bogato obložena, čeprav je osvojila kraljevo kri Italije. Revna pica s paradižnikom in mocarelo ter baziliko svoje korenine steguje še daleč nazaj v čase Etruščanov in je simbolično v barvah italijanske zastave (bela mocarela, rdeči pelati in zelena origano ter bazilika) ter zato še toliko bolj trdno stoji kot eden od stebrov italijanske kulinarične tradicije in ponosa, posebno napolitanskega.

Kot pica je svojih pet minut slave doživela šele v tistem čarobnem letu 1889, ko je italijanski kralj Umberto v svojo palačo poklical Raffaela Esposita, takrat najbolj popularnega napolitanskega picopeka, da bi razvajal brbončice njega in njegove žene, kraljice Margerite. Šef Raffaele je kralju pripravil tri različne pice. Eno z dodatki svinjske šunke, sira in bazilike. Drugo z dodatki česna, oljčnega olja in paradižnika. In tretjo z dodatki mocarele, bazilike in paradižnika. Naslednji dan je Raffaele prejel kraljičino pismo, v katerem je napisala: »Zagotavljam vam, da je bila tretja vrsta pice, ki ste jo pripravili, naravnost čudovita!« In tako se je rodila pica vseh pic, ki je uvrstila Neapelj na zemljevid italijanskih pica mest, njena visokost – pica margerita. Naj si še kdo drzne reči, da imajo ženske v zgodovini vladanja obrobno vlogo. Kje pa! Brez njih še pice margerite ne bi poslali na pot slave.

Torta pavlova

Torta pavlova je že na prvi pogled sila prefinjena sladica. Vsa bela in lahka z očarljivim dodatkom svežine sadja in kančkom stepene smetane. Ah! Prava simfonija! Kako tudi ne, ko pa je bila narejena v čast znani in uspešni ruski balerini Ani Pavlovi, ki je živela v začetku 20. stoletja. S svojo rahlostjo in belino naj bi spominjala na lahkotnost gibanja in oblačila balerine, ki je poplesavala po odru v vlogi belega laboda. V njeno čast jo je prvič spekel kulinarični virtuoz iz Avstralije ali pa morda z Nove Zelandije, kjer je slavna Ana gostovala ob turneji leta 1920. Ker izvor in ime kuharja, ki je torto izumil, nikoli nista bila povsem razjasnjena, saj naj bi bil zgolj anonimni hotelski kuhar, se Avstralci in Novozelandci še danes pulijo za nasledstvo recepture, sladica pa ima pomembno mesto v tradicionalni kulinariki tako v Avstraliji kot na Novi Zelandiji. Maso po večini sestavljajo stepeni beljaki, ki so povrhu hrustljavo zapečeni, znotraj pa skrivajo mehko sredico, ki se topi ob svežem mešanem sadju in stepeni smetani. Njami.