Ko gre slovenski zajtrk za med!

Za med sicer rado velja, da se nanj, če ne prej, spomnimo takrat, ko nas začne praskati po grlu ali načenjati prehlad. Je eden od najširše uporabljanih produktov, ki ga proizvajajo čebele v čebeljih panjih, in teh pri nas nikoli ni bilo malo. Čebelarstvo je v naši deželici namreč panoga z dolgo tradicijo, kar se odraža v ljudskem izročilu in umetnosti. In kako tudi ne, ko pa je Slovenija domovina edinstvene kranjske čebele. Slovenski čebelarji našo avtohtono ljubljenko zaradi svetlo sivih dlačic na obročkih zadka ljubkovalno imenujejo kranjska sivka. Slovi pa menda po svoji krotkosti, delavnosti, skromnosti in odličnem smislu za orientacijo. Ja, čisto po nas se je vrgla, kajne.

Odločilnih pet odstotkov

Med na daleč ni veliko drugačne sestave kot običajni sladkorni sirup, saj je pretežno iz glukoze in fruktoze ter nekaj vode. Le slabih pet odstotkov je tistih prav posebnih snovi, ki ga ločujejo od drugih sladil, mu dajejo poseben značaj in aromo, raznolike in značilne odtenke okusov ter ne nazadnje tisti zdravilni pečat, ki ga že stoletja nosi. Majhen, a sila pomemben delež dodane vrednosti, ki jo med v sebi skriva, se odvisen od sorte, v splošnem pa gre za različne vitamine, minerale, encime in aminokisline, celo hormone in antibakterijske snovi.

Njegovi kulinarični vrednosti so zato zgodaj priznali zdravilne in lepotilne lastnosti, ki so jih s pridom uporabljali in koristili že v obdobju starih Egipčanov in Grkov, še danes pa je kozarec medu nepogrešljiva sestavina vsake bolje založene kuhinjske omare ali shrambe. Posebno ob hranjenju pri nižjih temperaturah se nekatere vrste rade zgostijo in strdijo oziroma kristalizirajo. Brez skrbi, takemu medu ni potekel rok trajanja, to je le naraven pojav kristalizacije v medu, ki pa ga lahko kaj hitro spremenite s segrevanjem v topli vodi. Pazite le na temperaturo, saj ga ni priporočljivo segrevati prek 40 do 45 stopinj Celzija, če ne želite uničiti vseh tistih petih odstotkov dodane vrednosti, ki med loči od enostavnega sladkorja. No, pri peki se to bržkone zgodi, ostaneta pa aroma in okus.

Čudovita naravna tovarna

Čebele pri nabiranju cvetličnega nektarja tega obdelajo z encimi, ga osušijo odvečne vode ter nazadnje pustijo v panjih zoreti. Vsako celico satja na koncu prekrijejo z voščenim pokrovom, celica pa tako postane naravna pločevinka z večdesetletnim rokom trajanja. Kako čudovita naravna tovarna! In potem se res ni čuditi malemu čudežu, ki se vsake toliko dogodi, ko se pri sečnji starega drevesa iz debla pocedi pravi pravcati in bog si ga vedi koliko star med.

Glede na to, kje se čebele pasejo, posamezen med dobi tipičen okus, barvo, vonj, teksturo in lastnosti. Najbolj razširjene in blagega okusa so cvetlične vrste, ki nastanejo iz različnega cvetnega nektarja, bolj močne, aromatične in navadno temnejše pa so gozdne vrste – kostanjevi in hojevi (jelka) ter smrekovi. Pri nas je dokaj razširjen lipov med z močnim vonjem po lipovem cvetju, zelo poznan je skoraj brezbarven akacijev med blagega sadnega vonja. Posebno mesto gre pri nas medu, ki obstaja malodane le še na papirju – to je ajdov med. Ajdovec, kot mu pravijo, je v tekočem stanju temno rdečkasto rjav in značilno kristalizira v velikih kristalih že kmalu po točenju, ima pa tudi prav posebno aromo, ki so jo s pridom uporabljali pri peki potice in peciva. Žal ga že od sredine prejšnjega stoletja ni več mogoče dobiti, saj so obsežnejša ajdova polja dandanes sila redka.

Grenko-sladki med

Na svetu obstaja menda prek 20.000 vrst medu, zanimivo pa so skoraj po pravilu najbolj cenjene in zdravilne tiste vrste, ki poleg sladkega vsebujejo grenčine. Pri nas je zelo cenjen in bolj grenak kostanjev med. V tekočem stanju je temno rjavkasto rdeč in včasih precej podoben smrekovemu medu, strjen pa je rjavkast in debelozrnat. Diši nekako po pelinu in je prijetno grenak. Grenčica izvira iz zrnc cvetnega prahu, ki ga je v tem medu zelo veliko. V zadnjih letih je postal zelo iskano blago v severnoevropskih državah, zlasti v Veliki Britaniji.

Še eden, ki je zelo cenjen v Evropi, je žajbljev med, ki ga večinoma proizvajajo v Istri (kamor nekateri slovenski čebelarji vozijo na pašo) in Dalmaciji. V Sloveniji ga imajo le redki čebelarji. Tekoč je zlato rumen, strjen pa živo rumen. Zelo nerad se strdi, močno diši, vendar zanimivo, niti ne zelo po žajblju. Kljub vonju je milega okusa s sledjo grenčice, ki še povečuje njegovo slastnost. Uporabljajo ga pri prehladu, dihalnih obolenjih in sinusnih prehladih ter za pomiritev živcev, zlasti pred spanjem.