Kisla repa se spet uveljavlja

Repa je bila v Evropi najpopularnejša še pred krompirjem, saj je veljala za neproblematično poljščino, ki jo je s kisanjem mogoče konzervirati in shraniti tudi za zimsko polovico leta. Še pozneje so jo jedli predvsem revni sloji prebivalstva, bogatejši pa so si kakopak lahko privoščili boljšo hrano, ki v resnici sploh ni bila boljša, saj so jo sestavljale danes tako osovražene pretirano predelane in rafinirane sestavine, kot so bela moka, beli sladkor, ter nasičene maščobe (maslo, svinjska mast). Tako ni presenetljivo, da so reveži včasih kljub pomanjkanju jedli bolj zdravo in vitaminov polno hrano, to pa se jim je poznalo še na lepi vitki liniji proti malce preveč okrogli gospodi.

Če se vrnemo h kisli repi: je eno izmed tistih živil, ki zadnja leta spet pridobivajo veljavo, saj nas kljub nizki kalorični vrednosti dobro nasiti, oskrbi z najbolj esencialnimi vitamini in minerali ter vlakninami in je povsem cenovno dostopna; 100 gramov kisle repe vsebuje le okoli 12 kcal in zares velik delež vlaknin, ki spodbujajo prebavo in čistijo prebavne poti. Kljub temu da je manjkrat na krožniku kot nekoč, ima precej stalnih privržencev, predvsem iz vrst starejših generacij, ki jo obožujejo zato, ker se jim zdi prvovrstnega in svojevrstnega okusa in jih spremlja že od mladih nog.

Kisla repa z odliko

Če jo jemo le vsake svete čase, potem je razumljivo, da niti ne moremo točno vedeti, kaj naj bi dobro repo odlikovalo. V takem primeru se obnese, da po nakupih vzamemo s seboj nekoga, ki je ob kisli repi gor rasel in ki bo že na pogled in po vonju vedel, ali je dobra ali ne. Sicer pa velja, da bi morala surova kisla repa biti narezana na gladke, primerno dolge in široke rezine, njihov prerez pa naj bil kvadratne oblike. Kisla repa je običajno bele do nežno rumene barve, kar je odvisno od sorte, imeti mora prijeten, značilen, rahel vonj po hrenu ter hrustljavo strukturo. Po okusu mora biti dovolj, vendar ne moteče kisla in slana. Če je rjave ali sive barve in ima neprijeten vonj, je zelo verjetno slabše kakovosti, prav tako ne sme imeti pekočega in grenkega okusa, med napake pa se šteje tudi, če ima prazen oziroma neizrazit okus in vonj.

Ob pravilnih postopkih pridelave in dobrih surovinah drugi dodatki pri kisli repi niso potrebni, zato velja biti pri nakupih pozoren tudi na morebitno nepotrebne E-je. Tako namreč proizvajalci poskušajo prikriti eno ali več slabih lastnosti svojega izdelka. Z dodajanjem kisline, kot je citronska (E 330), pri kisli repi uravnavajo oziroma popravljajo kislost. Z dodatkom antioksidantov, na primer askorbinske kisline (E 300), proizvajalci preprečijo, da bi porjavela ali pa izboljšajo oziroma stabilizirajo barvo, podoben učinek dosežejo tudi z dodajanjem kalijevega metabisulfita (E 224).

V lesu ali plastiki?

Mnogi menijo, da je velik dejavnik kakovosti kisle repe tudi embalaža, v kateri se živilo kisa ali hrani. Kisla repa se mora namreč, tako kot kislo zelje, kisati v lesenih kadeh, saj plastika in kislina menda ne gresta skupaj, tako da se to pozna tudi pri okusu. In če jo so še ne tako dolgo tega prodajali in kupovali na tržnicah, kjer so vam jo natehtali naravnost iz lesenih čebrov, potem je danes največ prodajo v predpakiranih različicah. Te so obsojene na nič kaj privlačne plastične posodice, ki jih mora človek vedno zaviti še v tri dodatne vrečke, saj skoraj nikoli ne tesnijo oziroma se to izkaže malce pozneje, ko jih nič hudega sluteči potrošnik vrže z drugimi živili v prtljažnik ali – bog pomagaj – na avtomobilski sedež brez prevleke.

Ko nam torej končno uspe kupiti dobro svežo kislo repo in jo za nameček še srečno, brez polivanja repnice prinesemo do doma, nas čaka le še, da nekaj dobrega skuhamo.

Ker je kisla repa zelo aromatična, kisla in še slana povrhu, ne boste potrebovali nobenih umetnih ojačevalcev okusa ali jušnih osnov, ki jih že kar iz navade in razvade stresamo v vse, kar se kuha, pa če je to treba ali ne. Kar najbolj preprosto jo lahko pripravimo zelo podobno kot kislo zelje: torej s podmetom in nekaj ocvirki oziroma z dodatkom, ki ste ga najbolj vajeni (prepražena slanina, pršut, zaseka). Vendarle tako kosilo kar prehitro izpuhti iz želodca, zato lahko malce zapletemo in pripravimo bujto repo. Jed, značilna za Prekmurje, ima tam dolgo tradicijo in visok staž, pripravijo pa jo iz kisle repe, prosene kaše in mesnatih kosti.

Tudi za vegetarijance je kisla repa izjemno hvaležno živilo, saj jo je dušeno mogoče pripraviti le z nekaj osnovnimi začimbami, nekaj česna in dodatkom smetane. Če bo to le prelahko kosilo, potem si vegetarijanci lahko privoščijo kašnato repo. To je nekakšna gorenjska različica bujte repe, ki je preprosto skuhana iz kisle repe in prosene kaše, kar pomeni, da je zelo hranljiva, spričo kaše pa boste naredili še nekaj dobrega za svoje lase in nohte.