Kulinarično Kampanjo je brez težav mogoče označiti s tremi p – ampak zares pravilno s tremi velikimi P: pizza, pomodoro, pasta – za prevod se je bržkone povsem odveč truditi. Pica je iz Neaplja že zdavnaj šla po vsem svetu, paradižniki, zlasti tisti sorte san marzano, so priznano najboljši na svetu zaradi tamkajšnje klime, tal, ki so vsrkala vulkanske izbruhe, in družinskih receptov, ki jih radi skrivajo vsi, od starih mam do vrhunskih kuharjev, čeprav se ve, kaj gre v znamenito salso: pač paradižniki, česen in bazilika.
Tudi testenine pripravljajo na različne načine: Alfonso Caputo iz Taverne del capitano prisega na posušene, ki se lomijo pod prsti, Ernesto Iaccarino iz Don Alfonsa pa se raje drži recepta non: na roke narejena pasta, ki jo sušijo na svežem zraku več dni (ponoči pa jo, zaradi morebitne vlage, umikajo v hišo). Enako je s pasto: eni jo pripravljajo iz olupljenih paradižnikov, drugi se križajo, češ da je kožica, kajpak, sestavni, tako rekoč najboljši del paradižnika in se med kuhanjem povsem razpusti.
Lokalne sestavine
Lokalna kuhinja Kampanje, kajpak modernizirana, je zadnja leta nenadoma postala svetovno znana, še okuševalci Michelina so jo prepoznali kot izjemno dobro: v letošnjem vodniku je namreč Kampanja po številu zvezdic že prišla na rob drugega mesta med vsemi dvajsetimi italijanskimi pokrajinami, saj so sedmim restavracijam prisodili po dve zvezdici, kar 21 pa po eno.
Ribe iz neštetih zalivčkov v Neapeljskem in Salernskem zalivu, meso s hribovitih krajev v notranjosti, predvsem pa neizčrpne količine zelenjave, ki rodi po večkrat na leto, oljke in limone, ki uspevajo v vročem napolitanskem podnebju – in vse več kmetov in posestnikov se je zadnja leta in desetletja odločilo za ekološko kmetovanje, ki je prijazno do narave – dišijo kot malokje drugje, najboljši chefi pa prisegajo le na lokalne sestavine za svoje kuhinje (v kleteh pa imajo kot nasprotje vsa svetovna vina).
