V resničnem življenju navadnih smrtnikov se januarski dnevi po navadi ne zdijo nič kaj obetavni. Po malem smo še vedno utrujeni od decembra, zbudimo se zalepljeni tam enkrat v času za kosilo, po možnosti nas mučijo zgaga, žeja in glavobol obenem, po dveh neučinkovitih kavah pa se še naprej valjamo po postelji ali pred TV. Dobro, to je res najslabši scenarij, vendar ni nujno, da se ravnokar ne dogaja. Če bi se radi prenehali zoprno počutiti, poskusite kak dan ali dva jesti malo bolj na žlico. Saj veste, topli svet zdravih enolončnic vabi!
Ko potrebujemo zgolj velik lonec
Ena najbolj blagodejnih lastnosti enolončnic izhaja iz dejstva, da se jed skuha v enem loncu, in torej prihranimo pri umazani posodi in pomivanju. Pravzaprav porabimo pri kuhi vsaj dva lonca – enega za glavno čorbo ter enega za pripravo prežganja ali podmeta, ampak ne bodimo malenkostni. Umazane posode je precej manj kot pri tipičnem strukturiranem kosilu, stvar pa je zelo preprosta in pripravljena tako rekoč prosto po Prešernu. Ob večjem številu družinskih članov pa pač po dogovoru oziroma tako, da se glede osnovnih sestavin v loncu doseže vsaj delni konsenz.
Zelenjavne juhe, mešane enolončnice, ajmoht, obare in mineštre ter podobne čorbe morda res ne zvenijo kot resna hrana za pravega dedca, ki bi morala biti prava izbira za mrzle zimske dni. V resnici v večini čorb konča vse, kar sestavlja običajno kosilo. Torej – nekaj mesa za proteine, veliko zelenjave za vitamine, najljubšo stročnico za vlaknine, krompir, žita ali testenine za škrobni prispevek ter prežganje ali podmet za maščobe. Slednje je okvirni načrt, ki omogoča pripravo hranljivega in samostojnega obroka, končna izbira sestavin pa je seveda odvisna tudi od našega trenutnega navdiha in zalog v shrambi ali v hladilniku. Seveda obstajajo lažje in bolj vegetarijanske verzije ter take brez zabele ali škrobnih dodatkov. Po teh smo malo hitreje spet lačni, vendar v načelu niso prav nič manj okusne.
Kuhinjska improliga
Pri kuhi enolončnic se za začetek lahko opremo na že poznane recepte, nato pa jih prilagodimo po svojem okusu. Pravzaprav lahko neskončno eksperimentiramo, a vendar bo končni izdelek skoraj gotovo vsaj pogojno užiten. Saj veste, iz dobrih stvari ne more nastati slaba enolončnica. No, malo velja vseeno paziti pri uporabi začimb in soli ter sestavin z zelo močnim okusom, ki bi jim uspelo preglasiti vse druge. Tako lahko iz ust naših babic in prenekaterega kuharja slišimo, da je v dobrem loncu sestavin in začimb kar največ, a vsega le po malem. To naj bi na koncu pričaralo tisto bogato in blago zaokroženo simfonijo, kjer okusimo vse, pa vendar ničesar posebej. Velja morda le nasvet, da se vsaj v določeni meri, še bolje pa kar v celoti, poskušajte izogniti uporabi jušnih koncentratov, ki z agresivnim okusom in vonjem kaj hitro zakrijejo tisto tako opevano simfonijo. V zameno raje uporabite bolj elementarne ojačevalce okusa: česen, peteršilj, poper, lovor, gobe, timijan, majaron, košček limone itd. – seveda, vsega po malem! Pri vsej improvizaciji gre paziti še na nekaj – vrstni red metanja sestavin v lonec. Pri kuhi je dobro vsaj približno poznati okvirne čase kuhanja posameznih sestavin, ki jih bomo dodali. Še najlaže je zbrati sestavine, ki se kuhajo enako dolgo, ali pa jih sproti dodajati tako, da nobena ni bodisi napol surova bodisi razkuhana. Predvsem stročnice in žita (fižol, leča, čičerka itd.) je pametno predhodno namočiti v vodi, da se zmehčajo in skuhajo hitreje. Mnogi kuharji pri sveži zelenjavi stavijo na raznolikost barv in večje koščke, ki se teže razkuhajo in ohranijo očem prijazno obliko. Pri tem najbrž ni treba posebej poudarjati, da naše oči verjetno ne bodo najbolj navdušene nad uporabo paličnega mešalnika, še zlasti če smo pri kuhi uporabili meso.
Kislo zelje na žlico
Splošno znano je, da se našemu telesu največkrat samodejno stoži po kislem zelju takrat, ko je bilo preobremenjeno z alkoholom ali težko hrano. Kislo zelje namreč vsebuje veliko vode in vitamina C, kar pomaga telesu pri vzpostavljanju normalnega stanja. V preteklosti je bilo pri nas eden glavnih virov tega vitamina v zimskem času – tako rekoč prava kmečka hrana, ki ima kljub šibki kalorični vrednosti zelo krepilen učinek. Pozitivne učinke kislega zelja je poznal že znameniti duhovnik Sebastian Kneipp. Označil ga je kot krtačo za želodec in črevesje, ki krepi živce in pomaga pri tvorbi krvi. A ne samo to. Izboljšuje delovanje črevesne flore, uničuje gnilobe bakterije in čisti prebavne poti, kar preprečuje strupenim snovem v črevesju, da bi prešle v kri. Po ljudski modrosti so kislo zelje tako ljudje družno že davno umestili tudi na ponovoletni jedilnik, v obliki sarm ali kakopak na žlico! Ker je segedin golaž po svoji naravi golaž, velja tudi zanj, da je najboljši takrat, ko se kuha v velikih količinah, in ko kakšen dan odleži. Po dnevu ali dveh se razvije naravnost krasna zaokrožena simfonija okusov, ki je sveže kuhani segedin nikakor ne premore. Samo tako, da se ne boste jezili, če se vam ga nakuha za tri dni. Pač, še toliko bolje.
