Kot v starih pravljicah je konec 18. stoletja Mayer Rothschild iz Frankfurta poslal svojih pet sinov na različne konce sveta v pet najpomembnejših evropskih mest, da bi se ukvarjali z bančništvom in investirali denar v industrijo. Ustvaril je najmočnejšo mrežo finančnih inštitucij, ki so rodbino Rothschild naredile za najbolj vplivno in bogato na svetu.
Sin Nathaniel iz druge generacije londonskih Rothschildov se je preselil v Francijo in je – ne zaradi ljubezni do vina, ampak bolj kot dobro naložbo – 1853. kupil posest z vinogradi v francoski pokrajini Bordeaux. Preimenoval jo je v Chateau Mouton Rothschild. On in njegov sin sta se bolj ukvarjala s finančnimi posli in ju pridelava vina ni pretirano zanimala. Počakati je bilo treba, da upravljanje posestva prevzame vnuk Philippe. Zaradi varnosti se je oče 12-letnega Philippa med prvo svetovno vojno umaknil v mirno idilo bordojskih vinogradov. Odraščanje v vasici Pauillac v čudovitem Medocu je vplivalo na njegovo poznejšo odločitev, da se bo ukvarjal z vinom. V nasprotju s svojo mirno, zadržano aristokratsko rodbino je bil Philippe znan po divjem življenju. Rad je bil v družbi lepotic, posebno so mu bile pri srcu umetnice, eksotične plesalke in igralke. Nekaj let se je bolj ali manj uspešno udeleževal avomobilističnih dirk in bil član dirkaške ekipe Bugatti. Nihče ni pričakoval, da bo ta mladi uživač v poznejših letih naredil revolucijo v vinarstvu najbolj znanega območja – Bordeauxa.
Prava revolucija
Z 20 leti je 1922. prevzel upravljanje Chateau Moutona in takoj začel uvajati nove prakse ter spremenil stoletno tradicijo. Do takrat so vse vinske kleti, ki jih v Bordeauxu najpogosteje imenujejo chateau, svoje vino v sodih predale vinskim trgovcem, pri njih je nato zorelo in so ga stekleničili ter plasirali na tržišče pod svojimi etiketami. Le bežno so omenili (ali še tega ne), iz katere kleti je vino. Philippe je bil prepričan, da trgovci podcenjujejo njegova vina. Tako je 1924. prvič stekleničil vino v svoji vinski kleti in ga poslal na trg pod imenom chateau Mouton in z lastno etiketo, ki jo je dal narediti znanemu umetniku. To je bila revolucija! Tudi druge kleti so sledile njegovemu primeru in od takrat sta chateau – klet in njegovo vino postala eno. Leta 1926 je kot prvi zgradil impresivno stometrsko klet, kamor je namestil sode, v katerih je zorelo njegovo vino. Povabil je znanega pariškega gledališkega dizajnerja, ki je izdelal dramatično razsvetljavo, in predstava s sodi v glavni vlogi se je tako lahko začela.
Bordeaux je območje, znano po svojih velikih rdečih vinih, ki so iz sort cabernet sauvignon, merlot in cabernet franc. Vse te vinske sorte potrebujejo dobre razmere: veliko sonca, dež ob pravem času, primerne temperature, da bi polno dozorele do trgatve septembra ali oktobra. Hladen dež in močan veter pogosto vplivata na dozorelost grozdja. Letnik 1930 je bil težaven, dober, a ne vrhunski. Baronu Philippu se vino ni zdelo dovolj dobro, da bi ga stekleničil pod etiketo chateau Mouton, zato je izdelal novo blagovno znamko: Mouton cadet (cadet = mlad). Kupci so bili navdušeni nad ceno in kakovostjo. To drugo vino iz kleti Mouton je še vedno eno od najbolj prodajanih na svetu; proda ga namreč kar okrog 12 milijonov steklenic vsako leto.
Vsako leto drugi umetnik
Po drugi svetovni vojni, v kateri se je boril proti nacizmu, je 1945. dobil nazaj svoje vinograde. Kolaborantska vichyjska vlada mu je namreč odvzela posestvo. Vrnitev vinogradov je proslavil tako, da je naročil etikete pri znanem ilustratorju Philippu Jullianu. Od takrat je vsako leto kreiral vinsko etiketo drugi znani umetnik. Na steklenicah so se zvrstili Miro, Picasso, Dali, Kandinsky, Chagall, Warhol … Plačal pa jih ni z denarjem, temveč z odličnim vinom. Klet Mouton je postala prava umetniška galerija, etikete pa kolekcionarski predmeti. Potem sta 1962. z drugo ženo Pauline, ki je bila znana ameriška stilistka, na njeno željo odprla muzej vina in umetnosti, s čimer je bila še bolj poudarjena ta povezanost. Takega muzeja ni nikjer na svetu, vsi eksponati od zgodnje antike do današnjega časa so povezani z vinom in so neprecenljive vrednosti.
Imel je umetniško žilico, saj je pisal pesmi, scenarije, prevajal knjige, bil je tudi neverjetno vztrajen in bojevit. V Bordeauxu so davnega leta 1855 naredili kategorizacijo vinskih kleti. Samo štirje chateauji so dobili naziv premier cru – prvega reda. Mouton Rothschilda ni bilo med njimi. Dvajset let je baron Philippe lobiral, dokazoval, da so naredili napako, in je s tem sami kategorizaciji naredil veliko publiciteto. Moral je vložiti ogromno denarja in pokazati vpliv, uporabiti veliko svojih zvez, a je bila bitka vseeno dolgotrajna. Neverjetno se je zgodilo: 1973. je bil chateau Mouton Rothschild je uvrščen med vina prvega reda. Prej je Philippe govoril: »Prvi nisem, biti drugi je zame nedostojno, sem Mouton.« Potem je svoji znani rek spremenil v: »Prvi sem, bil sem drugi, Mouton sem še vedno!«
60 let je vodil svoje posestvo, povečeval svoje imetje z nakupom drugih dobrih kleti. Širil se je tudi v novi svet; z Mondavijem, znanim vinogradnikom iz Kalifornije, je postavil novo klet Opus One in v Čilu je s Concho Y Toro ustvaril novo klet Almaviva.
Umrl je 1988. v starosti 86 let, vodstvo kleti je prevzela njegova hči baronesa Philippine, ki jo zelo uspešno vodi še danes. S svojimi inovacijami v vinarstvu, vrhunskimi in dragimi vini si je baron Philippe zagotovil največjo prepoznavnost med vsemi Rothschildi.