Gostinstvo je še ena dejavnost, kjer prevladujejo moški. Zato posameznice, ki jim je uspelo izboriti si mesto med kuharji in natakarji, še toliko bolj izstopajo. Ena od njih je zagotovo Dada Jerovšek. Skupaj z možem vodi verigo Kaval Group, ki se nenehno širi. Imajo že več kot deset lokalov in gostilnic. V pogovoru z njo je takoj zaznati, da se pri svojem delu v podjetju ne ozira na spol, ne izkorišča ženskega položaja in pri grajenju odnosov ne razlikuje glede na to, kaj si, temveč kdo si. Njen cilj je jasen – preživeti v teh krutih časih in se nikoli prepustiti občutku, da bi bilo bolje, če bi se ustavila.
Navdušujoče se mi zdi, kako se kot ženska znajdete med moškimi kuharji in vodji lokalov. Ali se vam zdi, da imate kot ženska kdaj težave v tem poslu?
Ženske smo si z emancipacijo nakopale samo še dodatno delo in opravila. Ob tem, da smo mame, žene in gospodinje, smo si zadale še poslovno pot. Ta pa je, ker nas vleče in nam ni težko delati, postala del življenja. Pri meni ne gre več za službo ali posel, temveč za način življenja. Pred začetkom takšnega dela se moraš odločiti, da greš v to s strastjo, srčnostjo in predanostjo. Le tako namreč lahko uspešno deluješ. Sploh zdaj, ko časi niso prijazni in potrebuješ za ohranitev pozitivizma res veliko volje. Pri vsem tem pa moraš misliti na vse sodelavce, saj brez njih nisi nič. Jaz sem njihova sodelavka, brez tega, da sodeluješ, ne gre. Kot ženski mi je na prvo žogo lahko v gostinstvu še težje. Zato je še pomembneje, da ohranjam notranjo energijo ter entuziazem. Kot ženske in matere nas ta energija zagotovo žene drugače kot moške. Povsem naravno, gre za boj za preživetje, za obrambo svojih otrok. In tudi podjetje je lahko tvoj mladič oziroma otrok.
Omenili ste že, da niste šefinja, temveč sodelavka, a vseeno nekaj avtoritete vendarle morate vzpostaviti.
Neke strašne avtoritete v smislu ukazovanja in uboganja nimam. Prej nasprotno. Med nami je vzpostavljen prijateljski odnos. Priznam, da me ta dobrota kdaj tepe, a v vsem tem času sem se naučila, da bo sodelavec, ki ni pravi, to izkoristil. S tistimi, ki imajo vrednote, ki so meni blizu, pa vem, da bomo lahko le skupaj dosegli zgodbo kulinarike, ki jo ustvarjamo. In te pravijo, da tako dobrega direktorja in direktorice ni. To, kar daš, dobiš. Vsakemu lahko pogledam globoko v oči, drugačna v odnosih pač ne znam biti.
Svojo podjetniško pot ste začeli s tekstilno znamko Mini Klub, kjer ste delale same ženske. V čem se delo v ženskem kolektivu bistveno razlikuje od tistega z moškimi?
Ženska energija je zagotovo drugačna. Moški so tukaj in zdaj, bolj jim deluje ego. Ki je lahko, če je premešan s pravim sistemom vrednot, povsem v redu. Pri ženskah pa se hitro vzpostavi konkurenčnost, hitro lahko preide v ljubosumnost, nevoščljivost in opravljivost. Zdaj se z vsemi kolegi, moškimi in ženskami, odlično razumem. Moja najtesnejša sodelavka je ženska, ki jo imam izjemno rada. Trdno verjamem, da prav ti dobri odnosi pripomorejo k boljšemu poslovnemu uspehu.
Vsak, ki pozna vašo družbo, si lahko predstavlja, da gre za uspešno podjetje, za katero se zdi, da ne pozna meja. Marsikdo si tudi reče, da so vsa širjenja izjemno drzna. Ali je ta drznost vaša značilnost ali jo spodbuja mož?
Vedno se odločava skupaj. Moj mož je strašno kreativen, ima odlične ideje. On je tisti, ki je prišel na Brod s točilnico Kaval in prepoznal dobro lokacijo. In vse, kar je nastalo iz ene točilnice, je dokaz, kako prav je imel. Sicer pa nismo iskali nobene nove stvari, vsak nov lokal so nam ponudili. In če se nama je ob ogledu zgodilo kaj več, potem sva šla v to. Ja, veliko ljudi nas, glede na gospodarsko krizo, vpraša, ali smo normalni. A če bi se skrili v kot in čakali, da mine, ne bi bili več tukaj. Ko veš, da delaš prav, tudi če ti vsi govorijo drugače, moraš poslušati sebe. Le iskanje novih produktov, drugačnosti in zgodb je rešitev, da preživimo v tem času.
Ženske velikokrat stavimo na svojo intuicijo. Ali tudi sami v podjetništvu verjamete vanjo?
Blazno pogumna sem, priznam. Mogoče tudi naivna. In če bi večkrat vse stavila na intuicijo, bi me ta rešila marsikaterih napak. Sicer se na njih učiš, a za vse nazaj se spomnim, da mi je neki glas dal vedeti, da moram delovati drugače. In potem sem samo sebe prepričala o nasprotnem. Trdim, da bi, če bi vsakič verjela svoji intuiciji, lahko bilo kaj drugače. Izjemno si zaupam, lahko pa bi si še bolj.
V vseh vaših lokalih je čutiti, da je vodstvo ves čas prisotno in stvari delujejo tako, kot morajo. Ali k temu pripomore tudi ženska natančnost ali zaupanje v svoje zaposlene?
Oboje. Vsak dan ne morem biti v vseh lokalih, lahko pa rečem, da sem večkrat na teden. Tudi če so ti postanki povsem kratki, je to zagotovo dobro. Hkrati pa je seveda pomembno zaupanje, veliko bolj kot nadzor.
Gostinstvo je zagotovo eden izmed najtežjih poslov. Kaj je tisto, kar vas vsak dan motivira za to službo?
Ja, gostinstvo je zagotovo težko, sploh zdaj, ko so zlati časi že pozabljeni. Motivira me to, da je to moje in druge možnosti pač ni. Odgovorni smo za sodelavce, ki imajo družine. Za nas dela več kot 200 ljudi. In grozljiv občutek je, če pomislim, da bi šlo lahko kar koli narobe. Hkrati pa ima vsaka enota svojo dušo in srce, in vse to je velika odgovornost. Zato ni druge možnosti kot zavihati rokave.
